V Vatikanu kanonizacija dveh novih svetnikov
Cerkev po svetu s. Brigita Zelič
Cerkev je bogatejša za dva nova svetnika. Med dopoldansko sveto mašo na Trgu sv. Petra v Vatikanu je papež Frančišek za svetega razglasil poljskega ustanovitelja Kongregacije duhovnikov brezmadežnega spočetja blažene Device Marije, Stanislava Jezusa Marije, ki je umrl v začetku 18. stoletja, ter za svetnico blaženo Marijo Elizabeto Hesselblad, ustanoviteljico Reda Presvetega Odrešenika svete Brigite, ki je umrla sredi 20. stoletja. Njeno življenje je med Švedi odlikovala izjemna ekumenska občutljivost in delo.
Dopoldanske slovesnosti se je v Vatikanu udeležil sam poljski predsednik s svojo delegacijo ter uradna delegacija s Švedske. Oba naroda je papež Frančišek izročil priprošnji novih svetnikov in obema zaželel obilje Božjega blagoslova.
V nagovoru med sveto mašo je papež Frančišek svoje razmišljanje tudi danes, kljub slavju kanonizacije, naslonil na odlomke današnje 10. navadne nedelje. V njih je odkril globoko sporočilo o Božjem odnosu do človeka, ki je izraz njegovega globokega usmiljenja. Ko se prerok Elija in nato Jezus srečata s smrtjo mladeničev in z veliko žalostjo njunih mladih mater vdov, ne gresta brezbrižno mimo. Začutita veliko trpljenje obeh mater in v gesti obujenja njunih sinov razodevata Božjo nežnost in sočutje. Takole je dejal sveti oče: „Božja nežnost se v polnosti razodeva v Jezusu. V evangeliju (Lk 7,11-17) smo slišali, kako se mu je »zelo zasmilila« tista vdova iz Naina v Galileji, ki je spremljala svojega edinega še odraščajočega sina k pogrebu. Jezus se približa, se dotakne nosil, ustavi pogrebni sprevod in zagotovo nežno poboža od solz moker obraz te uboge mame. »Ne joči«, ji reče. Kakor da bi ji rekel: »Daj mi svojega sina!« Jezus zahteva zase našo smrt, da bi nas osvobodil od nje in nam dal življenje. Ta mladenič, kakor da bi se namreč prebudil iz globokega sna, je začel govoriti. Jezus ga je »vrnil njegovi materi« (v. 15). Nikakor ni čarovnik! Je učlovečena Božja nežnost, v njem deluje brezmejno Očetovo sočutje.“
Papež Frančišek je v nadaljevanju dejal, da tudi z nami grešniki, z vsakim posebej Jezus ne odneha, dokler ne zasije zmaga milosti, ki daje življenje. „Danes in vsak dan govori materi Cerkvi: „Daj mi svoje otroke!“ ki smo mi vsi. Nase jemlje naše grehe, jih odvzema in nas vrača žive Cerkvi. In to se na poseben način dogaja v tem letu usmiljenja.“
Ob koncu je sveti oče pozornost usmeril v dva otroka Cerkve, današnja nova svetnika, ki sta zgledna pričevalca te skrivnosti vstajenja. Oba lahko vso večnost pojeta s psalmistovimi besedami: „Moje žalovanje si spremenil v veselje, Gospod Bog, na veke te bom hvalil« (Ps 30,12-13). Povabil je, naj se jim pridružimo tudi mi z besedami: „Poveličeval te bom, Gospod, ker si me znova dvignil!“
