Križani
Deli in vladaj!
V času služenja vojaškega roka smo vojaki imeli dovolj časa, da smo debatirali o različnih temah. V neposredni bližini naše vojašnice je stala pravoslavna cerkev, ki je sicer večino časa samevala, ob velikih praznikih pa bila tudi zelo obiskana. Ob praznovanju velike noči, smo tako lahko opazovali veliko množico ljudi, ki je bogoslužju prisostvovala v parku izven cerkve.
Naša debata se je takrat dotaknila "različnosti" med praznovanjem glavnih praznikov v pravoslavni in katoliški cerkvi. Pogovori se niso ustavili samo ob zamaknjenem koledarju in zgodovinskih dejstvih, ampak so oni mene in jaz njih spraševal tudi o običajih praznovanja teh praznikov. Ob tem sem ugotavljal predvsem dvoje: najprej, da slabo poznam pravoslavje, na drugi strani pa, da tudi moji tovariši pravoslavnih korenin svojo vero bolj kot vero doživljajo kot njihovo narodno tradicijo.
V živo pa so me takrat zadele besede mladega vojaka iz Beograda, ki ni bil veren. "Krist je jedan, kažete, a vaše crkve svadjaju se! Kakvi ste mi vi krščani?" je med nas vrgel svoje vprašanje.
Dobri dve leti kasneje, sem se na te njegove besede z grenkobo spomnil, ko je razpadala nekdanja skupna država, ko so se dogajala grozodejstva v Vukovarju, ko je krvavela Bosna. Vera je tedaj mnogim prišla prav za opravičevanje zločinov, drugi, ki so vero resnično živeli, pa so bili sredi tistih grozodejstev priče božje ljubezni in dobrote.
Na debato iz vojaških let pa sem se živo spomnil tudi med letošnjim zgodovinskim srečanjem ruskega patriarha Kirilla in papeža Frančiška na Kubi. Srečanje se je pripravljalo v zelo zahtevnem času, ko je na eni strani Rusija prek svojega informacijskega konglomerata Sputnik, razvejanega na kar 38 nacionalnih novičarskih spletišč in radijskih postaj po Evropi in svetu, razglašala, da že zmaguje v informacijski vojni in je na drugi strani Evropski parlament ugotavljal, da mora najti primeren odgovor na to informacijsko ofenzivo.
Trenutek je bil in je še napet. In v tem kritičnem trenutku smo bili priča Frančiškovemu preprostemu vzkliku: "Brata sva..." ter podpisu skupne izjave, v kateri se papež in moskovski patriarh ne ustavljata samo ob najbolj težkih rezultatih razdeljenosti, ampak jasno opozarjata na napake, ter vabita h skupnim korakom, da to presežemo. Vsem ljudem dobre volje sta s tem pokazala, kako naprej.
Postala sta kažipot vsem, ki obžalujemo, da smo priča norega sveta, ki se znova deli, ki še naprej razplamteva sovraštvo in vojne, ki znova postavlja okope in embarge, ki s strahom in nemočno gleda eksodus milijonov ljudi.
Kažipot vsem, ki ne sprejemamo igre peščice bogatih bančnih prevarantov z izjemnim vplivom, ki snujejo novo svetovno ureditev in pri tem vero in nevero, strah in pogum, predsodke in dejstva spretno uporabljajo za dosego svojih ciljev.
A bolj kot razmišljanje o tem, kako čisto na osebni ravni najti uravnotežen in pravilen odgovor na to bankirsko - špekulantsko sprevrženost, ki se žal zajeda v vse pore našega življenja in v svojem interesu s pomočjo dela civilne družbe ruši najbolj temeljne vrednote naše družbe, se mi zastavlja vprašanje, kaj narediti, da bomo mi, Slovenci, presegli svojo pogubno razdeljenost in sovraštvo.
Sovraštvo, ki ga je bilo še posebej čutiti ob trčenju obeh skupin protestnikov na sobotnih protestih na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Sobotno dogajanje opominja, kako hitro se lahko ljudje pod vplivom različne vrste hujskačev znajdejo na robu. Bomo znali reči temu ne? Bomo končno spregledali da gre za deli in vladaj?
