Irena Orešnik: "To smo dolžni ohraniti in dati otrokom!"

| 21.02.2016, 18:24

Sredi februarja smo v sobotni oddaji Naš gost spoznavali zanimivo gostjo - Ireno Orešnik, ki je poklicno še vedno razpeta med ljubeznijo do kmetovanja, ljubeznijo do sirjenja in ljubeznijo do matematike oziroma statistike. Z možem sta leta 1991 začela nad Polhovim Gradcem kmetovati, se odločila za rejo koz, predelava mleka v odlične sire in druge mlečne izdelke pa je bila nuja, če sta hotela družino preživeti.

Osnovna želja, ko sta se odločala za življenje na kmetiji, je bila, da bi lahko bili več skupaj. "Nama se je zdelo zelo nepravično, da vso to lepoto, ki jo imamo tukaj okrog sebe, ne moremo skupaj užiti. .. Jaz sem imela rada naravo, živali, odraščala sem na majhni kmetiji. Tudi mož si je želel takega življenja... Težko je reči, kaj je prevladalo in zakaj, ampak na neki točki smo se odločili, da bi bila kozjereja verjetno tisto, kar bi mi želeli..."

Irena Orešnik je spregovorila, kako so se potem odvijali dogodki, kako sta z možem poskušala reševati zaplete in odpletati tisto, kar so med drugim na področju kmečkega sirarstva drugi zapletli, in je nekoliko v šali tudi povedala, da zadnja leta razvija "močno dopolnilno dejavnost iz statistike", ki kmetiji pomaga preživeti. Dela namreč kot svetovalka v različnih projektih Evropske komisije, pot pa jo največ vodi po deželah Balkana, kjer se statistično področje (po standardih kot jih poznamo v Evropi) na področju kmetijstva šele vzpostavlja. Na teh poteh pa nikoli ne izpusti možnosti spoznavanja njihove bogate sirarske tradicije, ki jo izjemno spoštuje in marsikdaj, tudi zaradi prilagajanja evropskim standardom varne hrane, žal izginja.

So kmečki sirarji lahko konkurenca mlekarnam?

"Z malo sirarno, če delaš podobne izdelke kot jih delajo velike mlekarne ni mogoče biti konkurenčen. Vedno pa je mogoče konkurirati z izdelki, ki so drugačni, in ki so boljši. Upam si trditi, da vsi tisti, ki razmišljajo na ta način, nimajo težav s prodajo. Vsi tisti, katerih razmišljanje pa je razpeto med kmečkim in industrijskim pa imajo težave, kajti z enakim izdelkom danes potrošnika ni mogoče prepričati, da plača dvojno ceno. Z boljšim drugačnim izdelkom, pa je to mogoče brez težav, to vam lahko povem iz svoje izkušnje!"

"Ni dovolj razglašati, to je domače, kmečko, če pa izdelek v svojem bistvu ni podoben tistemu, kar si ljudje predstavljajo kot kmečko, kot bližje naravi. Trdim, da vsak sirar, ki ima danes težavo s prodajo, naj se najprej vpraša pri sebi in se potem tudi sam odloči..."

Čarovnija zorenja

"Sira brez bakterij, kvasovk, plesni ni. Te so tiste, ki s svojimi encimi razgradijo maščobe in beljakovine do te mere, da jih mi začutimo kot okus. Sir je na začetku kot ena plastična kepa, ki nima ne okusa ne vonja, oboje dobi šele takrat, ko dozori, in ti encimi opravijo svoje delo. In več kot je različnih (plemenitih) bakterij in plesni v tem siru, več je teh encimov, ti pa vsak na svojem koncu cepijo te molekule in na ta način sproščajo raznolike delce, ki potem vplivajo na to, da dobimo ta poln in širok okus ter aromo in vonj..."

Potrebno je ohraniti dediščino

"Siri so se razvijali skozi stoletja in resnično žalostno je, da smo v enem zelo kratkem obdobju toliko tega izgubili, oziroma bi še veliko več izgubili, če ne bi razumeli, da to dediščino moramo ohraniti. Mislim, da je to tisto, kar smo dolžni dati našim otrokom..."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!