Molitev za vrednoto družine
Molitveni nameni za december: usmiljenje, upanje, Božja previdnost
Cerkev na Slovenskem
Da bi vsi izkusili usmiljenje Boga, ki se nikoli ne naveliča odpuščati. Tako se glasi splošni molitveni namen za mesec december, med katerim bomo vstopili v sveto leto usmiljenja. Ob napovedi le-tega je papež Frančišek napisal bulo Misericordiae Vultus (Obličje usmiljenja).
V tem dokumentu na začetku med drugim beremo: »Vselej nam je potrebno zreti skrivnost usmiljenja. To je vir veselja, vedrine in miru. To je pogoj za naše odrešenje. Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh.«
V nadaljevanju pa je sveti oče še zapisal: »To jubilejno leto hočemo preživeti v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče. Evangelist podaja Jezusov nauk, ko pravi: 'Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!' (Lk 6,36). Ta življenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom. Jezusova zahteva se obrača na vse, ki poslušajo njegov glas (prim. Lk 6,27). Da bi bili sposobni usmiljenja, moramo torej najprej prisluhniti Božji besedi. To pomeni, da je treba ponovno odkriti vrednost tihote za premišljevanje Besede, ki nas nagovarja. Na ta način je mogoče zreti Božje usmiljenje in si ga privzeti za življenjski slog.«
Decembra smo vabljeni tudi k molitvi po namenu za evangelizacijo. In sicer, da bi družine, še posebej tiste, ki trpijo, v Jezusovem rojstvu odkrile znamenje upanja. Med opoldanskim nagovorom na 3. adventno nedeljo lani je papež Frančišek vernike spodbudil: »Človekovo srce si želi veselja. Vsi si želimo veselja, vsaka družina, narod, hrepeni po sreči. Toda, katero veselje je kristjan povabljen živeti in poklican pričevati? Tisto, ki prihaja iz Božje bližine, iz njegove navzočnosti v našem življenju. Od takrat, ko je Jezus vstopil v zgodovino s svojim rojstvom v Betlehemu, je človeštvo dobilo kalček Božjega kraljestva, kakor zemlja, ki sprejme seme, obljubo prihodnje žetve. Zato ni več potrebno iskati drugje! Jezus je prišel, da bi prinesel veselje vsem in za vedno. Ne gre samo za upanje po veselju ali tistem, ki bo v raju, v smislu: 'Tu na zemlji smo žalostni, v raju bomo veseli.' Ne! Ni to! Gre za veselje, ki je že in se ga že zdaj lahko okuša, saj je Jezus sam naše veselje …: 'Z Jezusom je veselje doma!'«
Slovenski molitveni namen v zadnjem mesecu letošnjega leta pa je, da bi kljub vsemu hudemu in težkemu, ki je v nas, okrog nas in v svetu, zaupali v vodstvo Božje previdnosti. Poročila o dnevnem dogajanju očitno potrjujejo, da je na svetu veliko gorja in trpljenja. Težko je slišati kaj pozitivnega in težko je priznati, da nam je v življenju dano tudi kaj dobrega in ne samo težave in skrbi. Vendar, če gledamo na življenje kot na potovanje, potem se verno srce veseli ob zavesti, da nekdo bedi nad nami, da nas vodi na poti našega življenja v večno življenje. Ta pot je zelo osebna in ne pozna kalupov, formul, pojmov, ki bi lahko določali Božjo previdnost: pot našega življenja je v Božjih rokah. Če bi človek bolj zaupal Božji previdnosti, bi na svetu bilo manj nasilja, manj orožja, manj krivic. Človek, ki zaupa v Božjo previdnost, hodi in se odloča v notranjem miru, veselju in globokem zaupanju, da ima življenje, ki nam je dano živeti, velik pomen in namen. Zaupati v Božjo previdnost pomeni torej ne naslanjati se nase, ampak na Boga.
Vir: Radio Vatikan
