VIDEO: Ne moremo doživeti velike noči, če ne vstopimo v Skrivnost!
Svet | 05.04.2015, 00:05
Vesoljna Cerkev je z obredi velikonočne vigilije pričakala Gospodovo vstajenje. Papež Frančišek je slovesnost vodil v vatikanski baziliki. Najprej je v atriju blagoslovil novi ogenj, po procesiji z velikonočno svečo je vodil liturgijo Božje besede in daroval sveto mašo. V svojem nagovoru je opozoril, da ne moremo doživeti velike noči, če ne vstopimo v Skrivnost, ki jo je dovršil Bog s svojim bdenjem ljubezni.
Vstopiti v Skrivnost po papeževih besedah ni razumsko dejanje. Pomeni, da smo se sposobni začuditi in tudi prisluhniti tišini, v kateri nam govori Bog. Vstop v Skrivnost od nas zahteva, da se ne bojimo resničnosti, da se ne zapiramo vase, da ne zbežimo pred tem, česar ne razumemo, da si ne zatisnemo oči pred težavami, da ne odpravimo vprašanj. Kot je poudaril sveti oče, moramo onkraj svojih udobnih gotovosti, onkraj lenobe in brezbrižnosti. Za to potrebujemo ponižnost. "Ponižnost, da se sklonimo, da sestopimo s podstavka svojega tako napuhnjenega jaza, svoje domišljavosti," je dodal. V Skrivnost, tako papež, ni mogoče vstopiti brez češčenja. Bdeti z Bogom in Marijo, da bi vstopili v Skrivnost, ki nas bo popeljala iz smrti v življenje, nas učijo žene, ki so prve našle prazen grob.
Papež je med slovesnostjo podelil zakrament svetega krsta desetim katehumenom: petim ženam, štirim možem in mlademu dekletu. Štirje katehumeni prihajajo iz Italije, trije iz Albanije, ostali so iz Kambodže, Kenije in Portugalske. Stari so od 13 do 66 let.
Homilijo papeža Frančiška na velikonočno vigilijo, ki jo je prevedel br. Miran Špelič objavljamo v celoti
Ta noč je noč bedenja.
Gospod ne spi, Varuh svojega ljudstva bedi (prim. Ps 121,4), da ga bo popeljal iz sužnosti in mu odprl pot v svobodo.
Gospod bedi in z močjo svoje ljubezni popelje ljudstvo preko Rdečega morja; in popelje Jezusa preko brezna smrti in podzemlja.
To je bila noč bdenja za Jezusove učence in učenke. Noč bolečine in strahu. Možje so se zaprli v dvorano zadnje večerje. Žene pa so navsezgodaj ob zarji dneva po soboti šle h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Njihovo srce je bilo ganjeno in so se spraševale: »Kako bomo prišle noter? Kdo nam bo odvalil kamen od groba? ...« A glejte, prvo znamenje Dogodka: veliki kamen je bil že prevrnjen in grob je bil odprt!
»Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedèl na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom …« (Mr 16,5). Žene so prve videle to veliko znamenje: prazen grob; in prve so vanj vstopile ...
»Stopile so v grob.« Dobro nam bo delo, če se bomo to noč bdenja ustavili in premislili o izkustvu Jezusovih učenk, ki izziva tudi nas. Prav zato smo tudi tukaj: da bi vstopili, vstopili v skrivnost, ki jo je dovršil Bog s svojim bdenjem ljubezni.
Ne moremo doživeti velike noči, če ne vstopimo v skrivnost. To ni razumsko dejanje, ni samo spoznavanje, branje … Je več, veliko več kot to!
»Stopiti v skrivnost,« pomeni, da smo se sposobni začuditi, zreti, da smo sposobni poslušati tišino in slišati, kako šepeta struna zveneče tišine,1 v kateri nam Bog govori (prim. 1 Kr 19,12).
Vstop v skrivnost zahteva od nas, da se ne bojimo resničnosti: da se ne zapiramo vase, da ne zbežimo pred tem, česar ne razumemo, da si ne zatisnemo oči pred težavami, da jih ne zanikamo, da ne odpravimo vprašanj ...
Vstopiti v skrivnost pomeni, da gremo onkraj svojih udobnih gotovosti, onkraj lenobe in brezbrižnosti, ki nas zavirata, in se lotimo iskanja resnice, lepote in ljubezni; pomeni, da iščemo nesamoumeven smisel, nepovršen odgovor na vprašanja, ki postavljajo našo vero, našo zvestobo in naš razum v krizo.
Za vstop v skrivnost potrebujemo ponižnosti, ponižnosti, da se sklonimo, da sestopimo s podstavka svojega tako napuhnjenega jaza, svoje domišljavosti; potrebujemo ponižnosti, da spremenimo svojo samopodobo in priznamo to, kar resnično smo: ustvarjenine z dobrimi in slabimi platmi, grešniki, ki potrebujemo odpuščanje. Za vstop v skrivnost potrebujemo to ponižanje, ki je nemoč, izpraznitev samomalikovanja … potrebujemo češčenje. Brez češčenja ni mogoče vstopiti v skrivnost.
Vse to nas učijo žene, Jezusove učenke. One so tisto noč bedele skupaj z Materjo. In ona, Devica in Mati, jim je pomagala, da niso izgubile vere in upanja. Tako niso ostale ujetnice strahu in bolečine, ampak so ob prvih pramenih zore šle ven in nosile v rokah mazila, njihovo srce pa je bilo maziljeno z ljubeznijo. Šle so ven in našle odprt grob. In so vstopile. Bdele so, šle ven in vstopile v Skrivnost. Naučimo se od njih bdeti z Bogom in z Marijo, našo Materjo, da bi vstopili v Skrivnost, ki nas bo popeljala iz smrti v življenje.
