VIDEO: Resnica in sočutje: Fink, Martinjak Ratej, Podbersič, Ferenc in Strehovec o velikem eksodusu Slovencev

19.04.2015, 21:50

V oddaji Moja zgodba ste lahko slišali, kaj so na okrogli mizi "Resnica in sočutje" ob obletnici konca druge svetovne vojne v Novi gorici povedali Marko Fink, mag. Renato Podbersič ml., Ana Martinjak Ratej, prof. dr. Mitja Ferenc in doc. dr. Tadej Strehovec.

V polni dvorani župnije Kristusa Odrešenika je v mestu vrtnic zbrane najprej nagovoril Marko Fink, operni in koncertni pevec, ki je bil rojen slovenskim staršem v Buenos Airesu. Opozoril je, da je po sedemdesetih letih konca druge svetovne morije že skrajni čas, da pridemo preko resnice in sočutja do narodne sprave. "Državljani Slovenije doma in po svetu potrebujemo pomiritve. Ogroženo je namreč duševno zdravje vsakega od nas. Častno bi se morali pomeniti vsaj o minimumu dogovora. V ta minimum gotovo spada jasno opravičilo za zločin nad ujetniki po končani vojni. Asimetrijo, ki jo je v narod vsilil ta zločin, je težko popraviti. Na protirevolucionarni strani je ostalo bistveno manj ljudi, ker so bili kaznovani z najhujšo kaznijo. Od herojev je vedno pričakovati herojska dejanja. Poboj neoboroženih, sestradanih in zvezanih ujetnikov gotovo spada v to tragedijo. Heroji naj se izkažejo z moško in častno držo in naj se javno in formalno opravičijo svojcem žrtev genocida. Ta korak bi šele pomenil res herojsko dejanje."

Zgodovinar mag. Renato Podbersič ml. iz Študijskega centra za narodno spravo pa je spomnil, da se je med krajevnim prebivalstvom ob meji ohranil živ spomin na nekdanje dogodke. Zlasti starejše generacije se še živo spominjajo streljanja, graničarjev in patrulj, je dejal Podbersič in dodal, da jasne številke o mrtvih ni, upa, da bo zgodovinarjem do teh podatkov pomagal arhiv v Beogradu. "Če naredimo neko oceno približnih žrtev na severni meji, to je proti Avstriji in Italiji, najbolj odprtim in najbolj zahodnim nekdanjim jugoslovanskim mejam, verjetno ni preveč, če rečemo več kot tisoč pobitih. Nekaj sto, ne me vprašati koliko, ker tega še ne vemo, na italijanski meji. Torej, ljudje različnih narodov, različnih veroizpovedi, ki so bežali k iskanju boljšega jutri, iz socialističnega raja v kapitalistično gnilobo. Obstajajo tudi pričevanja o ljudeh, ki so bili ustreljeni na vrtojbenskem polju, na Krasu, na italijanski strani."

Mlada raziskovalka na Teološki fakulteti Ana Martinjak Ratej pa se je v svojem prispevku v Novi Gorici naslonila na izseljenko Hannah Arendt, ki je ob obravnavi nacizma in stalinizma opozorila na skrajni teror totalitarnih režimov. "Totalitarni režimi so svoje ideološke laži, ki so resnico poskušale popolnoma uničiti, ščitili tako, da so prebivalcem onemogočali dostop do resnice, do "zunanjega sveta". Vendar so totalitarni režimi zaradi svojega popolnega zavračanja resnice povzročili tudi lasten propad. Totalitarnih laži so se zavedali številni prebivalci, ki niso bili ideološko zaslepljeni; veliko vlogo pri širjenju resnice o totalitarnih zločinih pa so imeli prav migranti." Nacistične laži so bile ob vojaškem porazu nacizma, ki je hkrati pomenil tudi njegov moralni poraz, nedvoumno obsojene, komunistične laži pa imajo daljši rok trajanja in so se v nekaterih krogih obdržale celo po zlomu komunističnih režimov ob koncu prejšnjega stoletja."

Zgodovinar in član vladne komisije za odkrivanje povojnih grobišč dr. Mitja Ferenc je opozoril, da je bilo v devetih mesecih, od maja 1945 do januarja 1946, pomorjenih približno 15.000 Slovencev, večinoma slovenskih domobrancev. Poleg teh je bilo pomorjenih tudi nekaj deset tisoč pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Zato se je vprašal, kaj je za nas kot narod boleče, čudno in nelogično. "To, da za po vojni pobite ni poskrbela komunistična oblast, jim ni izdala mrliških listov, jih ni dovolila prekopati, pokopati, ni uredila njihovih grobov? Ali je bolj boleče dejstvo, da nova demokratična oblast, ki jo imamo že 25 let, ni bila sposobna urediti več kot nekaj odstotkov prikritih grobišč in da so dela na teh projektih po Hudi jami povsem zastala? Za nameček pa tistim sorodnikom, ki bi to želeli izvršiti na svojo pobudo in stroške, predpisala toliko ovir in taks, da tega sami brez strokovne pomoči nikakor ne bodo zmogli. Prav zaradi takšnega neustreznega položaja se je poskušalo z Zakonom o prikritih grobiščih oziroma Zakonom o dostojnem pokopu zmanjšati ta civilizacijski in pietetni manjko. A temu, kot kaže, usoda ni naklonjena in žrtve bodo ponovno pozabljene in postale predmet političnih obračunavanj in preračunavanj."

Docent pri Katedri za moralno teologijo na Teološki fakulteti in generalni tajnik Slovenske škofovske konference p. dr. Tadej Strehovec je najprej spomnil, da slovenski škofje vabijo 16. maja v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje, kjer bo maša ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Nato se je vprašal, na kakšen način lahko ustvarimo prostor v Sloveniji, da bodo sprava, pokop mrtvih in sočutje ne samo želja in cilj, temveč dogodek, ki bo prisoten na vseh ravneh družbe. "S konstrukcijo in širjenjem besed in besednih zvez, ki ustvarjajo področje resnice, ljubezni, sočutja in miru. To so besede pričevanj, to so besede študij, to so besede dejanj, raziskav pa tudi sodnih postopkov. In za nas kristjane so to tudi besede molitve, blagoslova in evharistije. Vse to so besede, za katere kristjani verujemo, da so besede ljubezni, ki izgrajujejo resnico in ki v ta svet kličejo svet božjega kraljestva, to je kraljestvo miru in sprave. V krščanskem verskem izročilu je na ta zatiralski jezik, ki preprečuje izvedbo te pravice do pokopa, vedno treba odgovarjati z jezikom resnice in ljubezni. To je najprej jezik, ki se ne boji, to je jezik, ki se dinamično razvija v nove pojme in izraze, s katerimi je mogoče razkrivati prej omenjene jezikovne strukture ter na ta način osvobajati ljudi in graditi pozitivno samopodobo vseh tistih, ki iščejo resnico."