SKP Quo Vadis?

| 23.12.2014, 13:30

Skupna evropska kmetijska politika je bila po drugi svetovni vojni uvedena z zelo jasnim namenom zagotavljanja doma, torej na evropskih tleh, pridelanih ustreznih količin hrane dobre kakovosti, po čimbolj ugodnih cenah za prebivalstvo, da slednje ne bi nikoli več trpelo pomanjkanja in lakote. Od začetka pa do današnjih dni je ta politika nihala med dvema skrajnostma. Bili smo priče obdobjem, ko se je kmete s plačili spodbujalo, da bi pridelovali več določenih pridelkov in tako z domačo pridelavo zadostili povpraševanju, že v naslednjem koraku pa smo običajno bili priče nasprotnim mehanizmom, ko se je zaradi prevelike pridelave in posledično viškov, slednjo začelo omejevati.

Kot eden najbolj spornih ukrepov na področju omejevanja pridelave v spominu še vedno ostaja v pred prejšnjem obdobju finančno izdatno podprta obvezna praha, ki pa je po kratkem obdobju eksperimentiranja potihoma izginila iz nabora ukrepov Skupne evropske kmetijske politike. Zadnje tedne pa je največ govora o drugem ukrepu, ki je načeloma naši državi prinašal koristi in sicer reguliranju količin v Evropi pridelanega mleka z mehanizmom mlečnih kvot.

Tudi temu mehanizmu so zdaj šteti dnevi. Pridelovalci mleka bodo od aprila naprej, ko bodo kvote ukinjene, soočeni s krutim dejstvom trga. Preživel bo tisti, ki bo lahko pridelano mleko ponudil ceneje. Jasno je, da bodo ravninske države, ki svojo mlečno zgodbo gradijo na predvsem intenzivni njivski pridelavi krme, v neprimerno boljšem položaju od hribovitih držav, kjer prireja mleka temelji na izkoriščanju travnikov. Kljub zahtevam po pravičnosti, se prav na tem področju trg izkaže za konkretno nepravičnega, postavlja pa se tudi vprašanje socialne odgovornosti. In če je zadružništvo v nekaterih alpskih državah uspelo z dobro premišljenimi ukrepi v minulih letih povezati pridelovalce in kupce, ter tako ustvariti močne vezi, ki bodo tudi to spremembo vzdržale in posledično ohranile pridelavo ter s tem tudi obdelano krajino, pa slednjega žal ne moremo trditi za Slovenijo.

Kaj se bo pri nas zgodilo je težko napovedati. Zaradi celoletne vseevropske zamude z reformo in ob zapletih s potrditvijo slovenske ureditve ukrepov t.i. II. stebra, namreč ni slovenske kmetije, ki bi ob prehodu v novo leto 2015 znala izračunati, kaj ji bo ta reforma, ki se s 1. januarjem že začne izvajati, dejansko prinesla.

Če pa vzamemo v zakup še dve dejstvi, ki vedno bolj omejujeta Skupno evropsko kmetijsko politiko in sicer zahtevo t.i. davkoplačevalcev, da se iz obdobja v obdobje sredstva namenjena kmetijstvu manjšajo, in drugo, da kmetijstvo postaja vse bolj »zeleno«, pa je pred kmeti izjemno težko obdobje.

Sredstev iz naslova Skupne kmetijske politike bo iz leta v leto manj, predvsem okoljske zahteve pa bodo mnogim kmetijam še dodatno omejevale in dražile pridelavo, ki je že zdaj hudo pod evropskimi normami konkurenčnosti.

Če na hitro pogledamo na trenutne zahteve t.i. KOPOP ukrepov v svežnju II. predloga slovenskega Programa razvoja podeželja, lahko ugotovimo, da so ti marsikje napisani tako, da jih kmetje, ki bodo vsaj kolikor toliko hoteli ohraniti nivo dosedanje pridelave, ne bodo mogli izkoristiti. Vsaj pri nas v Sloveniji smo namreč v zadnjem obdobju priča, kako državne in še posebej nevladne okoljske organizacije aktivno in ofenzivno posegajo v oblikovanje ukrepov kmetijske politike, hkrati pa so iz tega v veliki meri izvzete kmečke stanovske organizacije, vključno s strokovnjaki Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki področje v praksi vsekakor najbolj poznajo.

To seveda ne pomeni nič dobrega za kmetijstvo, še manj dobrega za samooskrbo z doma pridelano zdravo hrano, pomeni pa tudi konkretno grožnjo varovanju narave in obstanku tako opevane tipične slovenske podeželske krajine, ki je vsekakor produkt kmetijstva ter njegove skrbi za zemljo in trajnost.

Če bo oblast dopustila, da se bo kmetijstvo na območjih Natura 2000 potisnilo v kot in se mu bo ob vseh težavah, ki so se nanj zvrnile v minulih letih, na vrat zadrgnilo še nove nepremišljene okoljske zanke, potem nas bo leta 2020 konkretno bolela glava.

Pa ne samo zato, ker najbolj glasni okoljevarstveniki že danes napovedujejo, da ukrepi, ki so predvideni, ne bodo zadostovali, da bi čez tri ali štiri leta napovedana revizija okoljskih učinkov slovenskih KOPOP programov prinesla pozitivne rezultate in bo država primorana uvesti t.i. ukrepe in plačila Natura 2000.

Prišli smo namreč v zelo čudno situacijo, ko isti ljudje, ki državo na eni strani v Bruslju tožijo, na drugi strani v Ljubljani sooblikujejo ukrepe in bodo njihove učinke, to je zdaj že jasno, v okviru dobro plačanih projektov v prihodnjih letih za potrebe revizije tudi spremljali.

Pred nami so božični prazniki, čez nekaj dni bomo stopili v novo leto 2015. Naj bodo ti prazniki in ta nov časovni korak vsem nam v spodbudo, da vsak na svojem področju iskreno naredimo tisto, kar je v naši moči, da bi nam vsem bilo boljše in lepše. Nikoli ni prepozno. Je pa res, da časa enkrat zmanjka, naši otroci in naši zanamci pa nas bodo pomnili po naši poštenosti in naših dobrih delih.