AUDIO: Nadškof Zore prepričan, da je poslanstvo države in verskih skupnosti človekovo blagostanje

Slovenija | 15.10.2014, 22:28

Akademsko društvo Pravnik je začetku študijskega leta organiziralo „rdečo mašo“ za pravnike in študente prava, ki jo jo je v ljubljanski stolnici daroval novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit Stane Zore. Pred tem so na Svetovnem slovenskem kongresu pripravili predavanje pravnika Antona Tomažiča na temo Pravniki in politiki - med načelnostjo in pragmatizmom. Nadškof Zore se je po maši sestal tudi s predsednikom vlade Mirom Cerarjem.

Maše v organizaciji Akademskega društva Pravnik so se udeležili ustavni pravniki Marko Šorli, Jan Zobec, Mitja Deisinger, Ernest Petrič, Lovro Šturm, na družabnem delu v Galeriji Družina se je zbranim pridružil tudi predsednik vlade Miro Cerar, ki se je sestal z novim nadškofom Zoretom. „Na spoznavnem srečanju sta se sogovornika zavzela za ponovno vzpostavitev rednega dialoga med državo in Cerkvijo, ki bo pripomogel k odprti vsebinski razpravi in reševanju odprtih vprašanj med institucijama. Pri tem sta sogovornika izrazila strinjanje o potrebnosti tvornega dialoga vseh družbenih deležnikov zlasti v sedanjem času, prežetim s številnimi družbenimi izzivi. Predsednik vlade je ob tej priložnosti novemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu Zoretu tudi osebno čestital za imenovanje in mu zaželel uspešno opravljanje svojega novega poslanstva,“ so zapisali v kabinetu predsednika vlade.

Pri sveti maši so prosili Svetega Duha za razsvetljenje pri delu in študiju. Izraz rdeča maša izhaja iz rdeče barve, ki pri bogoslužju predstavlja pravičnost in Svetega Duha. Rdeča maša kot maša, namenjena pravnikom, ki si prizadevajo za poklicno odličnost in pravičnost v svetu, je s svojo večstoletno tradicijo trdno zasidrana v zahodnoevropskih ter anglosaških državah. Pri nas se na pobudo Akademskega društva Pravnik daruje od leta 2005.

„Dragi bratje duhovniki, dragi pravniki, dragi študentje prava, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se k 'rdeči maši' zato, da bi Njega, ki je pravičen in usmiljen, Njega, ki svojo pravičnost izkazuje z usmiljenjem in prizanašanjem, prosili, naj navdihuje naša prizadevanja za pravičnost in pravico na tem našem svetu in v tej naši domovini. Da bomo vredno obhajali te svete skrivnosti Njemu usmiljenemu in pravičnemu priznavamo svoje grehe in ga prosimo za odpuščanje, da bo naša daritev Njemu v čast in Njemu v zveličanje,“ je v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja novoimenovani ljubljanski nadškof metropolit p. Stane Zore OFM dejal pravnikom in študentom prava.

V nadaljevanju je nadškof Zore dejal, da je iz evangelija slišanega med mašo izhajalo dvoje: pravica in ljubezen. „Iz evangeljskega konteksta smo lahko začutili, da je pravica več kot zgolj urejenost oziroma zamejenost življenja s takšnimi ali drugačnimi zakonskimi normami. Človek lahko izpolni vse predpisa postave pa zaradi tega še ni služabnik pravice in resnice. Da postava lahko začne izpolnjevati svoje poslanstvo potrebuje dopolnitev, ki jo Jezus povzame v besedi „ljubezen“, Božja ljubezen. Ta dopolnitev postave je namreč bistvena. Dokler postava ni dopolnjena v ljubezni, je namenjena sama sebi, je zagledana sama vase in tudi služi sama sebi. Ko pa postava doživi dopolnitev v ljubezni, stopi v odnos. Nič več ni namenjena sama sebi ampak je namenjena človeku, njegovemu dostojanstvu in njegovi nedotakljivi enkratnosti in to je področje, kjer se srečujejo država in verske skupnosti. Čeprav ustavno samostojne ustanove, ločene druga od druge in avtonome v svoji ureditvi, imajo enako poslanstvo, njihovo poslanstvo je človek, njegovo blagostanje. Vrednote, temeljne svoboščine in človekove pravice slovenskega in evropskega pravnega reda so v službi zagotavljanja in varovanja telesne, duševne in duhovne integritete vseh ljudi, tako posameznikov kot tudi članov skupnosti, zlasti tistih osnovnih: družine, naroda in seveda tudi civilne družbe.“

Nadškof Zore je v pridigi še dejal, da so v službi človeka in njegovega dostojanstva tudi načela družbenega nauka Cerkve, ki se zavzema za celostni in solidarni humanizem. „Pravni red države se za dostojanstvo človeške osebe zavzema zlasti preko načela ljudske suverenosti, demokratičnosti, pravnosti, socialnosti in enakopravnosti vseh ljudi. Vseh ljudi! Ob tem razglaša in varuje nedotakljivost vsakega človekovega življenja in njegove osebne svobode. Osebna svoboda pa ni abstraktna, ni zamegljena in brezoblična. Osebna svoboda je konkretna in ima konkretne izraze. K osebni svobodi nujno spadajo svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, svoboda gibanja, izražanja, združevanja, dela, izobraževanja, znanosti in umetnosti, gospodarske pobude in zasebne lastnine, … Prav zato je uresničevanje osebne svobode vedno tudi preverljivo!“

„Cilj oziroma temeljna vrednota vseh družbenih usmeritev in dejavnosti Cerkve mora biti človeška oseba: izpolnjevanje pogojev za njen razvoj, sodelovanje med posamezniki in možnost tako posameznika, kot skupnosti, da se med seboj prostovoljno povezujejo in neodvisno odgovorno odločajo o čim več zadevah svojega življenja,“ je povedal nadškof Zore in dodal, da sta tako država kot Cerkev zavezani k dostojanstvu človeške osebe. „Če sta poklicani k ustvarjanju zunanjih in notranjih pogojev za človekovo blagostanje oziroma za njegovo dobro, potem sta obe poklicani in obvezani k medsebojnemu sodelovanju. Obe morata brez strahu stopiti v odprt in spoštljiv dialog in v njem vztrajati. Zaradi človeka morata oblikovati in vzpostaviti trajne oblike sodelovanja na osebni in na institucionalni ravni. Srečevati se morata v konkretnih projektih, ki so pomembni in koristni za vse: v vzgoji, izobraževanju, kulturi, zdravstvu, socialnem varstvu in dobrodelnosti. Na vseh teh področjih ne tekmujeta med seboj ampak imata obe pred očmi konkretnega človeka, ki se izobražuje, je bolan, je ostarel, ki je v revščini in potrebi. Takšnemu človeku skušata vsaka na svojem področju in vsaka na svoj način priti naproti in mu pomagati. Takšno sodelovanje med državo in Cerkvijo zaradi skupnega dobrega vseh ljudi, za prebivalca Slovenije pomeni, da si bodo institucije države kot tudi verske skupnosti, posebej pa še Cerkev, prizadevale za oblikovanje aktivnih državljanov, ki državi in njenim ustanovam ne bodo obračali hrbta; to se lahko dogaja dokler ne doživijo, da je država zaradi človeka, ko pa pridejo do tega spoznanja potem vedo, da z aktivnim delovanjem v državi stopajo v odnos s človekom in skrbijo za človeka, za prebivalca Slovenije, ki veruje, ki je kristjan. To pomeni, da si ob vsem tem prizadeva tudi za živo vero, pridobiva svoj poseben izraz in potrditev v skrbi za bližnjega, v skrbi za človeka in je sad spreobrnjenja srca, ki je usmerjeno k Jezusu.“