Papež Frančišek in ekumenski patriarh Bartolomej I. podpisala skupno izjavo

Svet | 25.05.2014, 19:59

Papež Frančišek in patriarh Bartolomej I. sta pred ekumenskim bogoslužjem v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu na srečanju podpisala skupno izjavo.

V skupni izjavi sta med drugim poudarila, da je njuno "bratsko srečanje nov in potreben korak na poti proti enosti h kateri nas lahko samo Sveti Duh vodi, to je k občestvu v legitimni različnosti. Z živo hvaležnostjo se spominjava korakov, ki nam jih je Gospod že podelil". Ekumensko srečanje ob 50. obletnici srečanja med papežem Pavlom VI. in patriarhom Atenagoro v baziliki Božjega groba in srečanje papeža Frančiška in patriarha Bartolomeja je predstavljalo osrednji dogodek papeževega obiska v Sveti deželi.

Skupna izjava papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja I.

Kakor sta se najina častitljiva predhodnika papež Pavel VI. in ekumenski patriarh Athenagora srečala tu v Jeruzalemu pred petdesetimi leti, tako sva se tudi midva, papež Frančišek in ekumenski patriarh Bartolomej hotela srečati v Sveti deželi, "kjer je naš skupni Odrešenik, Kristus Gospod živel, učil, umrl, vstal in šel v nebo, odkoder je poslal Svetega Duha porajajoči se Cerkvi" (Skupna izjava papeža Pavla VI. in patriarha Athenagoras, objavljena po srečanju 6. januarja 1964). To najino srečanje, ko se ponovno snideta škofa rimske in carigrajske Cerkve, ki sta ju ustanovila brata Peter in Andrej, je za naju vir močnega duhovnega veselja ter nama ponuja priložnost za premislek o globini in pristnosti naših sedanjih odnosov, ki so sad poti polne milosti, po kateri nas je Gospod vodil vse od blagoslovljenega dne pred petdesetimi leti naprej.

Najino današnje bratsko srečanje je nov in potreben korak na poti proti enosti h kateri nas lahko samo Sveti Duh vodi, to je k občestvu v legitimni različnosti. Z živo hvaležnostjo se spominjava korakov, ki nam jih je Gospod že podelil. Obojestranski objem papeža Pavla VI. in patriarha Atanagore tu v Jeruzalemu po številnih stoletjih molka, je pripravil pot za izredno pomembno dejanje, odstranitev medsebojnega izobčenja iz leta 1054 iz spomina ter med Cerkvama. Sledili so obojestranski obiski tako na sedežu v Rimu, kakor v Carigradu, pogosta izmenjava pisem ter zatem odločitev papeža Janeza Pavla II. ter patriarha Dimitriosa, oba častitljivega spomina, da se začne teološki dialog o verskih resnicah med katoličani in pravoslavnimi. Vsa ta leta nas je Bog, ki je vir vsakega miru in ljubezni, poučeval, naj imamo drug drugega za člane iste krščanske družine, pod enim Gospodom in Zveličarjem Jezusom Kristusom, ter da se ljubimo med seboj tako, da lahko izpovemo našo vero v isti Kristusov evangelij, kakor so ga sprejeli apostoli ter je bil izražen in do nas posredovan preko ekumenskih koncilov ter cerkvenih očetov. Popolnoma zavedajoč se, da še nismo dosegli cilj polnega občestva, danes podkrepimo naše prizadevanje, da nadaljujemo s skupno hojo proti enosti, za katero je Kristus Gospod prosil Očeta, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).

Ko se dobro zavedava, da se ta enost kaže v ljubezni do Boga in v ljubezni do bližnjega, hrepeniva po dnevu, ko se bomo lahko vsi skupaj udeležili evharistične gostije. Nam kot kristjanom je naložena naloga, da se pripravimo za prejem tega daru evharističnega občestva, kot je učil sv. Irenej Lyonski, preko izpovedi iste vere, stalne molitve, notranjega spreobrnjenja, prenove življenja in bratskega dialoga. Ko bomo dosegli ta cilj, proti kateremu usmerjamo naše upanje, bomo svetu pokazali Božjo ljubezen in nas bodo tako prepoznali kot resnične učence Jezusa Kristusa (prim. Jn 13,35).

Za dosego tega cilja je teološki dialog, ki ga vodi Mešana mednarodna komisija, temeljnega pomena pri iskanju polnega občestva med katoličani in pravoslavnimi. V času papeža Janeza Pavla II. ter Benedikta XVI. in patriarha Dimitriosa je zaradi teh teoloških srečanj opazen bistven napredek. Danes bi rada izrazila globoko zadovoljstvo nad doseženimi rezultati, kakor tudi nad prizadevanji, ki ravno potekajo. Pri tem ne gre zgolj za teoretske vaje, temveč za vadbo v resnici in karitativni ljubezni, za katero pa je potrebno vedno globlje poznavanje izročil tako enih kot drugih, da bi jih razumeli in se od njih kaj naučili. Zato ponovno izjavljava, da se v tem teološkem dialogu ne išče najmanjšega možnega skupnega teološkega imenovalca, ob katerem bi prišli do kompromisa, temveč gre za poglobitev celotne resnice, ki jo je Kristus podaril svoji Cerkvi in ki jo mi, vodeni po Svetem Duhu, skušamo vedno bolje razumeti. Skupaj torej izjavljava, da naša zvestoba Gospodu zahteva bratsko srečevanje in resničen dialog. To skupno iskanje nas torej ne bo oddaljilo od resnice, temveč nas bo po izmenjavi darov, pripeljalo pod vodstvom Duha do vse resnice (prim. Jn 16,13).

Čeprav smo še na poti k polnemu občestvu, imamo od sedaj dolžnost ponuditi vsem skupno pričevanje Božje ljubezni do vseh tako, da sodelujemo pri služenju človeštvu, še posebej ko gre za obrambo dostojanstva človeške osebe v vsakem življenjskem obdobju, za svetost družine, utemeljene na zakramentu zakona, za pospeševanje miru in skupnega dobrega, ko gre za odgovore na človeško bedo, ki kar naprej napada ta naš svet. Priznavamo tudi, da se je potrebno brez prestanka soočati s problemom lakote, revščine, nepismenosti ter nepravične porazdelitve dobrin. Naša dolžnost je, da se potrudimo skupaj graditi pravično in človeško družbo, v kateri se nihče ne bo čutil izključenega ali odrinjenega.

Trdno sva tudi prepričana, da je prihodnost človeške družine odvisna tudi od tega, kako bomo znali varovati na moder in prijazen način, pravično in primerno, dar stvarstva, ki nam ga je Bog zaupal. Izražava kesanje zaradi tega krivičnega izkoriščanja planeta, saj je to greh pred Božjimi očmi. Potrjujeva najino odgovornost in dolžnost pri spodbujanju čuta za ponižnost in zmernost, da bodo vsi začutili potrebo po spoštovanju in skrbnem ohranjanju stvarstva. Prav tako potrjujeva najino prizadevanje za prebujanje vesti glede varovanja stvarstva ter zato pozivava vse moške in ženske dobre volje, naj iščejo način, kako živeti v čim manjšo potrato in čim večjo zmernostjo, da bi s tem pokazali manjši pohlep ter večjo velikodušnost za zaščito Božjega sveta in dobro svojega ljudstva.

Nadalje obstaja nujna potreba po učinkovitem in zavzetem sodelovanju med kristjani, da se povsod zavaruje pravico do javnega izražanja lastne vere in da se enako obravnava vse, ko gre za priznavanje prispevka, ki ga krščanstvo prinaša sodobni družbi in kulturi. Glede tega spodbujava vse kristjane, da si prizadevajo za pristen dialog z judovstvom, z islamom ter drugimi tradicionalnimi verstvi. Nezanimanje in medsebojno nepoznavanje namreč lahko vodita v nezaupanje in žal celo v spore.

Iz tega svetega mesta Jeruzalem želiva izraziti najino skupno globoko zaskrbljenost glede razmer, v katerih so kristjani na Bližnjem Vzhodu ter podpirava njihovo pravico, da ostanejo polnopravni državljani v svojih deželah. Z zaupanjem se v molitvi obračava na vsemogočnega in usmiljenega Boga za mir v Sveti deželi ter na vsem Bližnjem Vzhodu. Moliva predvsem za Cerkve v Egiptu, v Siriji in v Iraku, kjer so zaradi nedavnih dogodkov zelo trpeli. Spodbujava obe strani ne glede na njihovo versko prepričanje, naj nadaljujeta z delom za spravo in za pravično priznanje pravic ljudstev. Trdno sva prepričana, da ni orožje, temveč dialog, odpuščanje in sprava, edino pravo orodje za mir.

V tem zgodovinskem kontekstu, ki ga zaznamuje nasilje, nezanimanje in sebičnost, se številni moški in ženske čutijo izgubljene. In ravno s skupnim pričevanjem vesele novice evangelija, lahko pomagamo človeku današnjega časa ponovno najti pot, ki ga pelje k resnici, pravičnosti in miru. V skupni zavzetosti ter z zgledom, ki sta ga pred petdesetimi leti v Jeruzalemu dala papež Pavel VI. in patriarh Atanagora, pozivava kristjane, vernike katerega koli verskega izročila ter vse ljudi dobre volje, da prepoznajo nujnost tega trenutka, ki nas kliče po iskanju sprave in edinosti človeške družine, v popolnem spoštovanju zakonitih razlik, za dobro celotnega človeštva in prihodnjih rodov.

Medtem, ko živiva to skupno romanje na kraj, kjer je naš edini in isti Gospod Jezus Kristus bil križan, pokopan in je vstal, ponižno izročava v priprošnjo Sveti Mariji Vedno Devici prihodnje korake naše poti k popolni enosti ter priporočava neizmerni Božji ljubezni vso človeško družino.

"Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir" (4Mz 6,25-26).

Jeruzalem, 25. maj 2014

Vir: Radio Vatikan