Podoba Slovenije v medijih: Medij – poročevalec ali ustvarjalec dogodkov?

Radijski utrip | 30.05.2014, 21:30

Zadnja v nizu okroglih miz o medijih, ki jih je ob 20. obletnici v različnih slovenskih krajih pripravil Radio Ognjišče, je bila v župnijski dvorani v Ljutomeru. Gostje večera so bili direktor in odgovorni urednik informativnega programa POP TV Tomaž Perovič, voditelj Jure Sešek z Radia Ognjišče ter novinar in sodelavec RTV Slovenija Peter Perše. V pogovoru so se spraševali, v kolikšni meri je medij poročevalec o dogodkih in v kolikšni meri tudi soustvarjalec dogodkov.

Uvodoma so sogovorniki ocenili slovenski medijski prostor in njegov razvoj. Tomaž Perovič s POP TV je najprej poudaril pomemben napredek v razvoju tehnologij, s čimer je tudi država izgubila veliko nadzora nad medijskim prostorom. »Takrat si bil odvisen od dobre volje države, frekvenc. Zdaj je slika popolnoma drugačna. Internet nam je pripeljal nove možnosti. Za nič denarja, iznajdljivostjo in dobro idejo prideš do kogarkoli.« V zadnjem času pa komercialka ne tekmuje več z nacionalno TV v tolikšni meri kot na začetku. V ospredju je vprašanje, kako povrniti zaupanje ljudi v informativni program, politiko med 19. in 20. uro?

Tudi novinar RTVSLO Peter Perše se je strinjal, da je 20 let prineslo pluralizem na medijskem področju. »Sam ustvarjam verske vsebine in vesel pozitivnega premika, da je lani zaživel tudi verski program na Radiu Slovenija. To se mi zdi zelo dobro. Ne morem pa se znebiti občutka, da imamo zelo močno pluralizacijo; če si hočeš kot bralec, poslušalec ustvariti mnenje, moraš prebrati recimo Družino, potem pa še Mladino.« Dodal je, da pogreša uravnoteženje slabim novicam, saj postajamo apatični. Voditelj z našega radia Jure Sešek pa je pojasnil, da medij razume kot ogledalo, ki naj bi nam bilo nastavljeno. »Nekaj opaziš in zapišeš novico. Resnica se mi zdi, da je ena. Zato je neverjetno, da jo moraš iskati med različnimi mediji. Splet pa pod krinko anonimnosti omogoča še eno tretjo vejo oblasti, kar me malce bega. Skrbi me, koliko bo ljudem sploh še mar prava resnica." Perovič je po dolgoletnih izkušnjah v medijih povedal, da ljudje danes od njihove televizije zahtevajo zaključene zgodbe, ne afer. Gledalci so bolj izobraženi in tudi seznanjeni z dnevnimi dogodki, zato novinarjem postavljajo večje izzive kot nekoč.

O čem bomo poročali?

Vsaka medijska hiša ima svoj način urednikovanja, sestankov in odločanja o tem, katere dogodke bodo predstavili javnosti in kako. Televizijska oddaja Obzorja duha, kjer dela Perše, ima še drug cilj, evangelizirati. Kako se odločajo o izboru dogodkov? »Tudi pri nas gremo v smer večjega informiranja. Imamo pa privilegij, da se v teme tedensko lahko bolj poglobimo. Kriterij, po katerem se odločamo, je cerkveno leto. Posvečamo se različnim verskim skupnostim. Na terenu poiščemo ljudi, ki živijo svojo vero, ki so lahko zgled, ki se borijo morda z nekimi drugimi težavami, pri čemer jim odpremo vrata, da vidijo tudi drugačne medije.«

Perovič je priznal, da lastnika komercialne TV pač zanima to, da so rezultati iz leta v leto boljši ali vsaj na enaki ravni. »Pred ekrani pa vi ne smete opaziti, da imamo kakršnekoli finančne težave. Pred 6 leti je delalo recimo 24 reporterjev, danes jih je 17. V različnih evropskih državah so različna pravila o razmerju reklam in vsebin. Mi imamo recimo v eni uri lahko 12 minut reklam, na nacionalki 10. Zaradi take narave dela smo lahko neodvisni od kogarkoli, odgovorni smo le lastniku.«

Sešek je na okrogli mizi pojasnil, da je Radio Ognjišče zavezan svojemu poslanstvu in da stoji za določenimi vrednotami. »Vsebina zaradi tega ni kaj hudo drugačna. A samo to za preživetje ne bi bilo dovolj, zato skušamo biti široki, tudi s tem, kar drugi nimajo.« RO ustvarja tudi dogodke brez zunanjih servisov, tiskovnih agencij in drugih medijskih virov. Mednje sodijo razna srečanja s poslušalci. Veliko je tudi dogodkov, ki so sad talentov radijskih sodelavcev. »Taka srečanja razbijajo tabuje, mite o tem, da nas poslušajo samo sive glave, ki nam nosijo denar. Imamo dogodke, dobrodelne prireditve za mlade , ki naredijo sliko o nas samih. »

Vzgojni vidik medijev

Udeleženka okrogle mize, ki izhaja iz sfere vzgoje in izobraževanja, je poudarila pomanjkanje pozitivnih novic v medijih. Hkrati je pohvalila Radio Ognjišče, ki se tudi z aktualno akcijo Dobro delo dobro dene trudi, da bi v ospredje posredoval dobre novice, dobrodelnost. Perovič je pojasnil, da je naloga njihove televizije, da pred ekran dobijo čim več ljudi. Zatrdil je, da kljub temu, da so komercialna televizija, vsakdo izmed njihovih novinarjev, poročevalcev deli svoje znanje še na vsaj dveh osnovnih šolah. Sešek je k temu dodal še vlogo staršev. „Če jim doma brez nadzora pustimo dalijnc v rokah, bomo težko naredili kritičnega poslušalca, gledalca. Zdi se mi tudi, da kolegi danes otroških oddaj sploh ne delajo več. Najbrž zaradi tržne naravnanosti. Tudi ostala produkcija za otroke je skoraj izginila. Pride le še poustvarjanje že znanega.“

Perše pa ugotavlja, da je to, kako trg diktira ponudbo gledalcu, past. »Pri našem delu moramo vendarle gledati tudi na etične standarde. Zavedati se je treba tega, da imajo mediji odmev.« Povedal je še, da doma sploh nimajo televizije. »To ni edina možna in prava pot. Z otroki se je treba pogovarjati.“

Sešek je omenil primer, ki ga je zasledil v spletnih komentarjih. »Pred leti sem opazil zapis, da naš radio živi v nekem drugem svetu. Res je, če se zgodi kaj pomembnega v Cerkvi, dajemo ta dogodek na prvo mesto, pred pomembne politične zadeve ali črno kroniko. Poslušalce s tem malo manj razburjamo. Zdi se nam, da imajo pač zelo zveste poslušalce in velika večina teh niti ne prestavlja radijskih postaj, kar se nam zdi dragoceno.«

Če nečesa ni v medijih, ne obstaja?!

Na sklepno vprašanje, ali mediji ustvarjajo prostor, v katerem živimo, ali prostor ustvarja medij, v katerem živimo, kdo je tu močnejši, sogovorniki menijo, da mediji zagotovo imajo del vpliva na to, kaj je realnost. Vendar Perovič trdi, da je treba realnost poiskati. „Ne mogoče je, da bi bi obstajal vseobsegajoč medij, ki bi vas obračal kot marioneto. Tudi zato ne, ker ni enega prevladujočega medija, ki bi mu verjeli ves čas, ker smo vsi izobraženi in delamo že več medijev. Nek vpliv je, a ne tako močan, da bi premikali velike stvari … Tega niti ne želimo, niti ni naša naloga.“

Perše je povedal, da medij že s tem, kam se usmerja, čemu daje poudarek, kreira realnost. „Dojemam, da to, kar je v medijih, pride med ljudi, česar pa ni, ni. To je dvosmerna pot. Eno je medij, ki ustvarja realnost, drugo je pa medij, ki zgolj poroča o stvareh tako, kot pač so.“

Jure Sešek pa ugotavlja, da je želja po ustvarjanju zgodb, ki si to blizu, lahko tudi nevarna, ker si včasih želiš, da bi kje videl kaj takega, česar sploh ni. Dvom, ali je medij odsev realnosti ali je morda realnost odsev medija, je po njegovem posledica tega, da smo vajeni, da če stvari ne vidimo, ne slišimo, ne preberemo o njej, sploh ne obstaja. „Prav se mi zdi, če je medij tisti, ki nastavi ogledalo in predvsem, kadar nastavi ogledalo, da vedeti, ali je to posledica tistega, kar se je zgodilo, ali je tu že moj pogled, moj komentar. To mora biti nujno ločeno. Treba je ostati trezen bralec, poslušalec in gledalec ter se zavedati, da je medij lahko tudi manipulacija.“