Papež Frančišek z dekretom razglasil nove svetnike
Svet | 03.04.2014, 15:54
Papež Frančišek je podpisal dekret za tako imenovano 'enakovredno kanonizacijo', s katero je razglasil za svete jezuita Jožefa De Anchieto, apostola Brazlije; mistikinjo in misijonarko, Marijo od Učlovečenja (Guyart) in Frančiška De Montmorency Laval, škofa Quebeca. To so še zadnji trije od petih, ki jih je leta 1980 za blažene razglasil papež Janez Pavel II. Sam Janez Pavel II. je med rednim javnim konzistorijem 26. ferbruarja 2002 kanoniziral blaženega Petra de Betancurja, redovnika, Frančiškovega tretjerednika, ustanovitelja bratov in sester betlehemcev. Medtem ko je papež Benedikt XVI. 21. oktobra 2012 razglasil za sveto mlado indijanko Katarino Tekakwita.
Sveti Jožef de Anchieta, apostol Brazilije
Sveti Jožef (José) de Anchieta rojen v kraju Tenerife, na Kanarskih otokih, leta 1534, je bil že kot sholastik poslan v Brazilijo, da bi mu blaga klima pomagala izboljšati njegovo šibko zdravje. Zdravje se mu sicer ni nikoli izboljšalo, a je kljub temu kar 44 let apostolsko deloval. Velja za ustanovitelja mesta São Paolo in soustanovitelja Ria de Janeira.
Šolal se je pri dominikancih v Coimbri na Portugalskem. Leta 1551 je vstopil v jezuitski noviciat. Po opravljenem noviciatu so ga zaradi poškodbe v hrbtenici in malo upanja, da bi se zdravje na Portugalskem izboljšalo, poslali v Brazilijo. Leta 1553 je pristal v Bahia in se nastanil v São Vicente. Januarja leta 1554 je spremljal patra Manuela de Nóbrega v majhno vas, kjer je ta upal, da bo lahko vzpostavil misijonsko postojanko in šolo. Naslednji dan sta tam maševala, in ker je bil ravno praznik svetega Pavla, sta kraj poimenovala po njem. Ker so imeli domorodci veliko zaupanje do novih misijonarjev, so se začeli naseljevati okoli te postojanke. Tako se je razvilo današnje velemesto São Paolo.
Jožefova naloga je bilo poučevanje slovnice in kateheze tako domorodcev kot portugalskih otrok. Tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo, pa je poučeval latinščino. Na istem ozemlju je ostal dve desetletji. Poleg omenjenega dela je sestavil slovnico za jezik Tupi in slovar.
Jožef se je hitro naučil jezikov domačinov, zato je večkrat spremljal svojega predstojnika, da mu je tudi prevajal. Leta 1563 je šel s patrom Nóbrego, da bi se pogajala za mir med Portugalci in plemenom Tamoyo, ki je včasih s podporo francoskih Hugenotov napadlo misijone. Hugenoti so upali, da se bodo tako znebili misijonarjev. Ker so se pogajanja zavlekla, je Jožef kar tri mesece ostal pri Tamoyo kot talec. Popolnoma sam, ob vsakodnevnih grožnjah, da ga bodo ubili ter ob skušnjavah domačink glede čistosti, je iz zaobljube, če preživi in ohrani čistost, napisal obsežno pesnitev v čast Mariji.
V duhovnika je bil posvečen junija leta 1566, ker prej ni bilo na razpolaga nobenega škofa. Naslednje leto po posvečenju je odšel s svojim predstojnikom Nóbrego ustanovit novo misijonsko postojanko, ki je zrasla v današnji Rio de Janeiro. Nato pa je bil imenovan za predstojnika dveh misijonov São Vicente in São Paolo.
Jožef je bil leta 1577 imenovan za provinciala, kar je pomenilo, da je moral v čolnu prepotovati kakšnih 1500 milj ob obali. Razvila se mu je grba, ki je močno oteževala potovanje, predvsem v notranjost. Zaprosil je, da ga zaradi slabega zdravja razrešijo te službe. Dodelili so mu en sam misijon, kjer je v službi ostal še naslednjih deset let. Leta 1595 se mu je zdravje še poslabšalo in premestili so ga v kraj Reritiba, ki je danes imenovan po njem. Tam je čez dve leti tudi umrl, star 63 let. Njegovo telo so premestili v Espírito Santo, kjer je pokopan v tamkajšnji jezuitski skupnosti.
Sveta Marija od Učlovečenja (Guyart), mistikinja in misijonarka
Marija se je rodila v Toursu 28. oktobra 1599 v družini Guyart. Dvajsetletna je ostala vdova po možu Klavdiju Martinu z majhnim otrokom. Deset let kasneje je vstopila k uršulinkam in kot Marija od Učlovečenja po osmih letih začela pionirsko misijonsko delo v Kanadi. Z vsemi močmi je delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in zmedenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje, zaradi katerega je dobila ime 'mati katoliške Cerkve v Kanadi'. Sveta Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg tega je za praktično uporabo sestavila več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672. Med blažene je bila prišteta, kot je bilo že rečeno, 22. junija 1980. Med svetnike pa z dekretom papeža Frančiška danes 3. aprila 2014.
Frančišek De Montmorency Laval, škof Quebeca
Tudi Frančiška De Montmorency Lavala, uglednega sina Francije, je vodila karizma misijonskega poklica, saj bi lahko šel po poti obetavne svetne kariere, a je raje velikodušno odgovoril na Kristusovo povabilo, ki ga je vabil, naj gre oznanjat evangelij v daljne dežele. Izbran za apostolskega vikarja 'Nove Francije', opremljen s škofovsko karizmo, se je ustalil v Quebecu. Tam je z neutrudno gorečnostjo za šrijenje Božjega kraljestva udejanjil idealno podobo škofa. Svoje služenje je v veliki meri posvetil indijancem; brez počitka je prepotoval brezmejna področja polovice severno ameriške celine, v Quebecu je ustanovil semenišče, iz katerega se je razvila Univerza Laval, ena prvih katoliških univerz modernega časa. Še posebej se je posvečal duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Od Svetega sedeža je dosegel ustanovitev semenišča v Parizu za 'zunanje misijone'.
Marija od Učlovečenja, ki je 20 let pred njim prišla v Kanado, je ob njegovem prihodu zapisala: »Človek velikih zaslug in odličnih kreposti. Njega niso izbrali ljudje. Z vso resnico zatrdim, da živi kot svetnik in kot apostol«.
Vir: Radio Vatikan
