Zaročenci Jernej, Adela, Kristina, Aljaž
KOLOKVIJ: Zaročenci pri papežu
Papež Frančišek je ob godu sv. Valentina na Trgu Sv. Petra nagovoril več kot dvajset tisoč zaročencev, ki so pripotovali iz 28 držav, tudi iz Slovenije. Med njimi so bili tudi Kristina in Aljaž ter Adela in Jernej, ki so o tej izkušnji spregovorili v oddaji „Kolokvij“.
Adela: „... Z Jernejem sva šla na srečanje s papežem predvsem po njegov blagoslov. To je zelo lepa popotnica za čas, ko sva še zaročena ...“
Aljaž: „... Zdaj, ko se bližamo poroki, je vedno več navodil, priporočil, lepih misli, vendar dobiti nekaj napotkov za skupno življenje od samega papeža, to je pa čisto nekaj posebnega ...“
Kristina: „... Z Aljažem od vsega začetka na videz hitiva – poznala sva se sicer že prej, a skupaj sva šele od lanske jeseni, poročiti pa se nameravava čez dobrega pol leta. Predno sva postala fant in dekle, sem ga naravnost vprašala, če si me predstavlja kot svojo ženo, ker sicer ne bi šla v zmenkarjenje in poskuse, ali bo ali ne bo. Prav zato sva imela že med spoznavanjem prave pogovorne teme ...“
Aljaž: „... Takšnega vprašanja se fantje ponavadi kar ustrašimo, tudi jaz sem se ga, po drugi strani pa pride do izraza resen namen. Pred dvema tednoma sva se tudi uradno zaročila, a ob takih dogodkih, kot denimo, ko smo pari od papeža simbolično prejeli blazinico za prstane, se zaveš, kaj priprave dejansko pomenijo in kako zares je vse ...“
Adela: „... Da želim celotno življenje preživeti z Jernejem, sem začutila tisti hip, ko sem se zavedla, da se nanj lahko popolnoma zanesem, da mi bo vedno stal ob strani, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Taka varnost je najpomembnejša, saj v življenju slej ko prej pride do situacije, ko res potrebuješ oporo in podporo ...“
Jernej: „... Zame je bil merodajen tisti trenutek, ko mi je v glavi preklopilo in je bil pogled na zvezo nenadoma drugačen. Prej sem bil prepričan, da je najboljša zveza dveh, ki „pašeta“ skupaj, podobno razmišljata, imata podobne interese, skratka – sta iste vrste. Ob Adeli pa sem začenjal razmišljati drugače, saj sva si v mnogočem različna, vendar se s tem dopolnjujeva. Ljudje nismo trdi delci, ki bi se morali poklopiti skupaj, ampak smo bolj podobni plastelinu, ki se ob skupnem življenju, ob gnetenju tudi vedno bolj spreminja na tak način, da oba postajata vedno bolj kompatibilna ...“
