Jožica Ličen
Na svoji zemlji svoj gospod…
Komentar tedna | 25.10.2013, 14:30 Jožica Ličen
V zadnjem času veliko slišimo, da nam zaradi finančne pomoči grozi izguba suverenosti, samostojnosti, da bomo postali narod hlapcev, da nas bo trojka oropala vsega za kar so se borili naši predniki. Kolikokrat slišimo iz ust 'polit komisarjev', da želimo biti gospodarji na svoji zemlji. Ja, dragi moji, kdo nam pa brani, saj nam finančne pomoči nihče ne sili, sami bomo morali, ko bo voda tekla v grlo, prositi zanjo. Žal, si še vedno izposojamo denar in verze naših pesnikov obračamo tako kot nam paše. Namesto, da bi rekli stop zadolževanju se zatekamo k Gregorčičevi Hajdukovi oporoki, kjer pravi »Na svoji zemlji, svoj gospod«, Prešernu pa ne damo veselja, da bi v polnosti zapeli »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet.«
Ob teh izjavah in debatah mi je težko in se mi zdi, kot da ne moremo živeti brez namišljenega sovražnika. Kot, da je Evropa kriva, da so se zgodili stečaji podjetij, kot da je Evropa kriva, da so banke leglo korupcije, kot, da je Evropa kriva, da imamo sto in več tisoč brezposelnih, kot, da je Evropa kriva – o tem se sicer ne govori, da je bilo letos v Sloveniji že več kot 350 samomorov in ne vem koliko ropov in nasilja. Ja, veliko, preveč sovraštva, celo do samega sebe, je v zraku. Pa še to, če slučajno ni kriva Evropa, so pa sigurno domobranci ali partizani. Pred časom je publicist lepo označil brezkončne debate, ko je rekel: » Dobimo se prijatelji in znanci in govorimo o vremenu, o kmetijstvu, o športu, o kulturi, o počitnicah, tudi o ženskah - če hočete, na koncu se debata vedno konča z domobranci in partizani.« Ja, ljudje moji, a mislite, da bo prišel maršal nazaj, pokopali smo ga in naj počiva v miru. Bil je del naše zgodovine, take ali drugačne. Ne moremo je spremeniti, lahko pa se iz nje kaj naučimo. In prva lekcija, težka in neizprosna je, da izkažemo pieteto vsem , ki ležijo v naši zemlji. Bliža se prvi november, ko se bomo poklonili umrlim, s takimi ali drugačnimi spomini, pa vendar vsi so bili ljudje, ustvarjeni po Božji podobi. Zato sem z veseljem prebrala povabilo Slovenske škofovske konference vsem župnijam, da na vse znane, a še neoznačene kraje, kjer počivajo žrtve vsakršnega nasilja postavijo križe oz. verska znamenja. S postavitvijo takega obeležja spomin na pokojne ne bo pozabljen, hkrati pa bo v družbi uvedena pieteta tudi do tistih pokojnih, ki so bili desetletja spregledani. To smo dolžni storiti, saj bo za vsako župnijo to priložnost za medsebojno odpuščanje. Naj ne bo odveč moje opozorilo; če se boste zaradi tega kregali, bolje, da pustite stvar pri miru, kajti če želimo mir mrtvim, ga moramo najprej prinašati živim. In šele takrat bomo gospodarji na svoji neomadeževani zemlji…
Ne bom pisala o besedičenju na različnih sejah, saj normalen človek na more temu slediti in je tudi zguba časa. Nekaj pa si le moramo priznati, ti ljudje zelo delajo, dobesedno garajo, en teden eni nekaj predlagajo, naslednji teden drugi vse skritizirajo, potem ustanovijo komisijo, ki spet en teden ugotavlja, kako bi pomirili javnost, potem pride nova tema in vse se znova ponovi. Pa ne le v vladi, roko na srce, podobno se dogaja na vseh nivojih družbenega in cerkvenega življenja, na vasi in v mestu. Kdor ne dela, je še najbolj neoporečen, vse ostalo, pa naj se gre za cerkvene stavbe, veternice, daljnovode, plinovode, železnice ali ceste, do najmanjše vaške stezice in kapelice, vse je potrebno preveriti ali, bolje, preprečiti. Ja, dragi moji, od besedičenja ne bomo niti živeli, kaj šele preživeli. Vsi bi bili radi ekologi, okolju prijazni in sploh zeleno zeleni, v isti sapi pa nosimo iz trgovskih centrov kupe embalaže in navlake, ki je sploh ne potrebujemo. A ste kdaj pomislili, da vse reklame, ki vam jih poštar pusti pred vrati, podražijo kupljeni izdelek? A smo res tako neuki, da nam morajo reklame soliti pamet?
Vsem našim politikom pa bi povedala, naj nikoli več ne rečejo 'naša vlada – vaša vlada'. To gre meni in verjetno tudi večini državljanov na živce. Vlada ni naša ali vaša, vlada je vlada republike Slovenije, vlada vseh državljanov in, če še ne veste, vi ste postavljeni in plačani, da delate 'za narodov blagor', vam je bilo s strani državljanov zaupano vodenje države in od vas po imenu – ne od vaše in naše vlade - se bo zahteval odgovor. In, kot v svetem pismu piše, 'komur je bilo mnogo dano, se bo mnogo zahtevalo; in komur so zaupali mnogo, bodo od njega terjali še več.'
Isto velja tudi v Cerkvi. Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki na glas govori to, kar navadni verniki v srcu nosimo. Potrebno bo nekatere stvari postaviti na pravo mesto, na mesto, ki bo, ne kamen spotike, ampak luč in sol med ljudmi. Potrebno bo videti ljudi, ki jim je današnji čas vzel dostojanstvo, ki jih je pahnil na rob preživetja. Lampedusa je po papeževih besedah sramota našega časa. Nekaj podobnega sem doživela v teh dneh: šofer, ki je pripeljal evropsko hrano, mi je povedal: »Bil sem v skladišču, kjer so imeli ravno delitev hrane brezposelnim. V vrsti sem videl znanca, ko me je zagledal, je sklonil glavo, ker ga je bilo sram. Šel sem k njemu, videl sem le solze.« Tudi v naših Centrih karitas srečujemo strta srca, žalostne obraze in obupane poglede. Tudi to nas mora skrbeti in, če kdo, smo kristjani poklicani, da po svoji moči pomagamo. Lačni otroci so za koga marketinška poteza, za nas morajo biti Božji prst, ki nam pokaže pot dejavne ljubezni.
Za konec bom povedala še eno izkušnjo iz okrogle mize, ki je bila na Mirenskem gradu. Ko nas je voditelj vprašal: »Kdo je dober državljan?« smo odgovarjali vsak po svoje. Jaz sem z enim stavkom rekla: «Kdor dela za narodov blagor«. Tišino v dvorani pa je povzročil nek drug odgovor, ki se je glasil: »Kdor pošteno plačuje davke?« A vas je to na kaj spomnilo? Jaz mislim, da je tudi to potrebno, če resnično hočemo ostati »na svoji zemlji, svoj gospod!«
Pa vse dobro vam želim.
