Sebastjan Likar
Še bo vroče!
Spopadamo se s poletno vročino. In v to žgočo sušo, ki bo največ škode naredila na polju, je v tem tednu zavel nek drugačen veter, za katerega je večina prepričana, da je bil tako potreben, kakor blagodejen dež po sušnem obdobju. Tokrat se je res zgodilo nekaj tako izrednega, nekaj biblično razsežnega, da še komaj lahko verjamemo in dojamemo.
Hvalospev pri maši v čast apostolom pravi: Po Svetem Duhu skrbiš, da ima tvoje ljudstvo pastirje, ki si jih ti izbral za namestnike svojega ljudstva. Kaj je pri nas narobe? Mar res nimamo sposobnih in neomadeževanih pastirjev? Mar Cerkev premalo zaupa in se preslabotno prepušča Svetemu Duhu? Smo mi prezahtevni ali omadeževani, da od svojih predstojnikov zahtevamo to, kar sami ne zmoremo? Kaj pa, če res voditeljem ljudstva nalagamo bremena, ki jih sami ne zmoremo nositi? Ali imamo pastirje, kakršne si zaslužimo?
Najprej je treba papežev poziv oziroma povabilo, da bi nadškofa v Ljubljani in Mariboru odstopila, ker sta objektivno odgovorna, pozdraviti. Mediji bodo sicer vse pripisali le odločnosti papeža Frančiška, kar pa najverjetneje ne drži povsem. Papež Slovenijo komaj pozna, kaj šele, da bi po nekaj mesecih vedel za vse težave in grehe neke škofije. Odstop škofov je posledica odločitve komisije pristojnih na določeni kongregaciji, ki so papeža seznanili z dejstvi, on pa jih je podprl kot prvi pastir vse Cerkve.
Kot drugo je potrebno iskreno čestitati nadškofoma Stresu in Turnšku za pogum in poslušnost. Sta kriva ali ne, pokorščina je več kot vse daritve in tudi resnica v vsej iskrenosti bo njun korak nekoč potrdila. Res si iskreno želim, da škofa ne bi imela za seboj množice "facebookovskih" oboževalcev, ki bi želeli vstopati v odnos med škofoma in papežem v smislu pokorščine. Kajti ta odnos mora ostati nedotaknjen, tudi verno ljudstvo in duhovno ali telesno sorodstvo obeh škofov se v ta odnos ne sme vtikati.
Seveda, zgodba še zdaleč ni končana in madež krivde se ne bo kar tako izbrisal. Minilo bo še nekaj vročih poletij in težkih časov.
Morda pa nam lahko pomaga … Ponižnost ... Kaj je že to? Čisto preprosto. To je del mogoče rešitve težav v Cerkvi. Vsi se moramo v tej zgodbi česa naučiti in se vsi spremeniti. Ponižnost, ki je tudi prevzemanje odgovornosti in poskus poprave krivic, je naloga vseh členov Cerkve. Čeprav smo prevečkrat mnenja, da so Cerkev duhovniki in škofje. Cerkev smo pač vsi verujoči, ki skušamo živeti po Božjih zapovedih. Tako verujemo!
Ne moremo torej vedno govoriti o kolektivni odgovornosti. Vsak predstojnik mora za svoja dejanja dajati odgovor. V Sloveniji smo stari samo dobrih dvajset let in največkrat povsod bolj podobni lenemu študentu, ki za svoje padce in neuspehe krivi sistem. Žal. Tudi v tem je odločitev o odstopu prvih mož v slovenski Cerkvi modra in ponižna. Kot lahko jasno vidimo, z obžalovanjem sicer, v sedanji slovenski družbi malokdo premore tolikšno ponižnost. A upanje obstaja, da leni študent enkrat začne resno in odgovorno gledati na življenje ...
Kar pa še posebej velja za nas vernike, je dolžnost molitve za svoje pastirje. S Svetim Duhom ne razpolagamo kar tako, na mero. Sveti Duh ni samo moljen, ampak je izmoljen. Zato ni na mestu nič drugega kot prošnja, ki je namenjena vsem katoličanom. Molimo, da bi po Svetem Duhu dobila Cerkev v Ljubljani in Mariboru pastirja, ki bo ponižen, hkrati pa očetovski, torej tudi strog in odločen, kadar bomo to potrebovali. Potrebujemo pastirje, ki bodo Cerkev branili tudi pred volkovi v tej družbi, ki se veseli obglavljene Cerkve, da bi zakrila svoje grehe. Skratka, naj Bog poskrbi, da ima ljudstvo pastirje, ki jih bo on izbral za namestnike svojega Sina. Najbrž drži, da je Bog dopustil vse slabo le zato, ker nas ima rad, nam želi dobro. Gotovo smo vse to potrebovali, da bi bolj spoznali, da nismo dovolj ponižni. Zato nas uči in nam ponuja novo priložnosti. Prosimo Svetega Duha za zdravo pamet!
Sveti Duh - usmili se nas!
