dr. Ivan Štuhec
Bi morali slovenski škofje na izredni obisk k papežu?
Slovenija
V sinočnji oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče smo gostili moralnega teologa dr. Ivana Štuheca. Z njim smo se znova ustavili pri nedavnih odstopih nadškofov Antona Stresa in Marjana Turnška. Vprašali smo ga, kako naprej, kakšna bosta po njegovem nova nadškofa in tudi, kaj pričakuje od Slovenske škofovske konference. „Mislim, da je čas za resen razmislek znotraj Cerkve na Slovenskem o tem, kje smo, kaj vse to pomeni za posamezne škofije in vso krajevno Cerkev ter da se pred nadaljnjim odločanjem do problemov opredeli slovenski episkopat in gre nato z argumenti k Svetemu sedežu,“ je dejal dr. Štuhec.
Pri odhodu nadškofov Marjana Turnška in Antona Stresa so po besedah Štuheca ključno vlogo odigrali neuradni kanali, ki so sodelovali z Vatikanom. „Uradni kanali, vsaj po signalih, ki so jih dali, so bili prej proti taki odločitvi, kakršna se je zgodila, in mislim, da so tokrat neuradni kanali odigrali ključno vlogo.“
Prav zaradi tega je prepričan da bi si moral vrh Cerkve na Slovenskem zastaviti naslednja vprašanja: „Kdo uradno zastopa naša stališča v Vatikanu? Ali imamo v Vatikanu ljudi, prek katerih lahko sporočimo tisto, kar mi v lokalni Cerkvi mislimo o nekem problemu? Res, da je nuncij v tej službi, ampak vendarle moramo imeti pri tem pred očmi, da so vsi nunciji v službi t.i. vatikanske politike, niso toliko v službi lokalne Cerkve in njenih pogledov.“
Prav zato dr. Štuhec meni, da bi morali imeti neke vrste neuradnega nuncija, ki bi zagovarjal stališča Slovenske škofovske konference. Po njegovih besedah bi se moral Vatikan vprašati, zakaj je Slovenija, predvsem pa Cerkev na Slovenskem, tako specifična, da je v zadnjem obdobju pred dopolnjenimi 75. leti upokojila kar štiri nadškofe.
„Kaj se v tej mali Sloveniji za Božjo voljo dogaja, da nimamo nobenega sporazuma z državo, da nimamo rešenega problema cerkvenega šolstva, da nimamo rešenega problema financiranja? Prav zaradi tega bi moral nekdo, predvsem na državnem tajništvu, zastriči z ušesi in reči, da so v tej državi abnormalne razmere.“
Res je, da je Slovenija majhna in za Vatikan nepomembna, a kljub temu dr. Štuhec meni, da zadnji dogodki kažejo na to, da se z nami nekdo vseeno ukvarja. „Če pa se nekdo lahko ukvarja z nami na ta način, da v nekaj letih odstavi nekaj škofov in da na en dan odstavi dva nadškofa, potem naj se ukvarja še s tem, kako zapleten in dejansko specifičen problem sta ta država in Cerkev v njej.“
Na vprašanje, ali nakopičeni problemi ne kličejo po poglobljeni razpravi v vrhu Cerkve na Slovenskem ter ali ne bi bil čas za izreden obisk na kongregacijah in pri papežu Frančišku, torej za neke vrste ad limina apostolorum, je dr. Štuhec odgovoril pritrdilno. „Cerkev na Slovenskem se je znašla v zelo specifičnem položaju glede kadrovskih sprememb, a znašla se je tudi v zelo specifičnem položaju glede pastoralne vizije, zato menim, da bi morala Slovenska škofovska konferenca sklicati izredno zasedanje, na katerem bi ocenila nastali položaj, povabila na to zasedanje tudi vse kompetentne ljudi v Cerkvi, morda tudi zunaj nje, ki bi povedali, kaj si mislijo o tem položaju, naredila nek sklep ali pa recimo neke vrste memorandum in prosila prek nunciature, naj se v imenu Cerkve na Slovenskem sreča s pristojnimi kongregacijami in nenazadnje tudi s svetim očetom.“
Dr. Štuhec meni, da papež Frančišek ni bil v celoti seznanjen s stanjem v Cerkvi na Slovenskem. Dodal je še, da je „čas za resen razmislek o tem, kje smo“.
