Truli so nas očarali - Matejin potopis - četrti del
Slovenija | 20.06.2013, 08:26
Za dan, kakršen je bila sreda, je vsekakor dobro, da že zjutraj razmigaš telo – najprej glavo, levo roko, desno roko, potem pa levo nogo, desno nogo … Urša, lahko še enkrat pokažeš, kako to narediš z desno nogo? Ne, to pa ne bo šlo, ker je Uršina desna noga v mavcu, a to ni bila ovira za odlično vodenje razgibavanja, pri katerem smo občutili mišice, ki jih sicer zelo malokrat. Človek po takih trenutkih z manj slabe volje na krožnik naloži obilnejši zajtrk.
Maša kot maša, bi lahko rekli, a vendarle je bila drugačna. Tempo ji je narekoval valček, saj so v tem ritmu zvenele vse naše pesmi. Miha na harmoniki, mi pa smo v tričetrtinskem taktu Živo verovali, Pohiteli pred oltar in končali s poskočnim Je angel Gospodov. In misel, ki me je v pridigi vsekakor nagovorila: Bog ljubi veselega darovalca. Itak.
Vesela je bila tudi naša pot proti dvem znamenitim mesto, tokrat smo se podali v Matero in Alberobello. In zdaj sem dolžna odgovora na vprašanje, ali sta me prevzeli, čeprav že večkrat videni na fotografijah? Več kot prevzeli, to sta resnično dva bisera, ki ju je nujno spoznati. V Materi so snemali Pasijon, ki ga je režiral Mel Gibson in je šokiral s tako nazornimi prizori vsega trpečega dogajanja. Sprehodili smo se po stopnicah, po katerih je Jezus krvavi pot potil, zrli na filmsko Golgoto in Jeruzalem. Kljub 38 stopinjam na soncu si je bilo vredno ogledati to mestece, ki se v starem delu spet poseljuje. Pred približno 20 leti so namreč ljudi izselili v novi del, ki se lepo zlije s starim, saj so bile bivalne razmere v njih nemogoče – zaradi oporečne vode so ljudje umirali. Mesto je pod Unescovo zaščito.
Alberobello pa je mestece iz pravljice. Truli so čudovite, bele hiške, ki krasijo mestni hrib, nekoč so služile ljudem in živalim, danes so to večinoma stanovanja, predvsem v mestnem delu. Že na poti tja so truli posejani po poljih, tam pa še danes dobijo svoje bivali prostor ljudje in živali. V mestecu je veliko prijaznih trgovinic s spominki, barov in tudi cerkev na vrhu hribčka. Mestece prevzame z belino, čistočo, prijaznostjo. In tudi z dobro hrano, saj smo najprej poiskali nekaj za pod zob. Manca in Jan sta se odločila, da bosta margarita, Ta je v Italiji odlična, a ob treh popoldne, jo v eni od redkih odprtih gostilnic ni bilo mogoče najti. V Italiji okrog dvanajste strežejo kosila, potem mnoge gostilne zaprejo ali pa v njih lahko le piješ, hrana pa je na voljo spet v večernih urah, saj si za zadnji obrok vzamejo čas. Tudi mi smo si ga, meso na žaru je bilo odlično, solata sočna, moči za nove podviga pa tudi pridobljene.
Ta dan je bil eden tistih, v katerem se zgodi toliko, kot se včasih v vsem tednu ne. Zato potrebujem še nekaj časa, da vse doživeto popredalčkam v škatlico spominov, Manca in Jan pa kakšno kitico spanja, ki si jo bosta privoščila danes. Ves čas pa dokazujeta, da otroci zmorejo več, kot si starši predstavljamo. Zato se pogumno podajte na nove poti, ker svet je tako lep. Italija še posebej. Tudi mi se bomo, takoj po zajtrku. Kako nas bo nagovorilo današnje mesto, kjer bomo imeli sveto mašo - oprostite, ne vem na pamet, kam gremo, „modro“ knjižico z vsemi navodili pa iščem že vse jutro - vam povem jutri, saj nadaljevanje sledi.
