Obhajamo praznik svetega Rešnjega telesa in krvi

Slovenija | 30.05.2013, 10:47

Obhajamo zapovedani praznik svetega Rešnjega telesa in krvi. Posebej se spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu evharistije, ki je središče krščanske vere. Papež Frančišek bo sveto mašo daroval ob 19. uri na trgu pred lateransko baziliko. Po njej bo vodil procesijo z Najsvetejšim do bazilike svete Marije Velike, kjer bo zbranim podelil blagoslov.

Ker je evharistična skrivnost središče vsega krščanskega življenja, je naravno da se je pojavila težnja, naj jo počastijo s posebnim praznikom. Evharistija je namreč po besedah prof. Slavka Krajnca naš vsakdanji kruh. „To pomeni z vsak dan. Ne moremo ga prejemati vsake kvatre.“ Evharistija pa tudi ustvarja občestvo vernikov. „Človek ne more živeti sam zase, ampak mora živeti v občestvu. In evharistija je tisto središče občestva, ki nas gradi. In tudi še en izraz latinski pravi: communio – mi bi rekli obhajilo, communio pa pomeni priti skupaj.“

Včasih se lahko pojavi dvom, ali je v koščku kruha res navzoč Jezus. Kaj nam dokazuje, da je res tako? Tudi o tem prof. Krajnc: „Kar zadeva ta majhen košček kruha ali pa vina, tu je pa potrebna seveda vera.“

Po besedah pomožnega škofa Antona Jamnika je prejemanje evharistije največji čudež, ki se lahko zgodi, saj se v tistem trenutki združi človeško in božje ter smo obdarjeni z navzočnostjo Jezusa Kristusa. „Ključnega pomena je vedno zame, da bi ta navzočnost pri meni, v mojem srcu, čim bolj razžarela moje življenje, bivanje, odločanje, predvsem pa, da bi to navzočnost prinašal tja, kjer je najbolj temno, na ljudi, s katerimi se vsak dan srečujem.“

Pa se ozrimo še v zgodovino nastanka praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem telesu izkazovali Božje češčenje. Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju. Pobudo za uvedbo tega praznika je dala redovnica Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan. Papež Urban IV. je leta 1264 določil, naj se praznik obhaja tudi v Rimu. Naslednik Urbana IV., Klement V. je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.

V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. V zvezi z omenjenim praznovanjem so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti in sicer izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, štirideseturna molitev in procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.

Zunaj Rima se je po mnogih deželah tako tudi pri nas razvil bogatejši obred. Procesija se je vila po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja. Ustavili so se pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Marsikje procesije ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo.