Gregor Čušin
Šmarnice za otroke: Živa Cerkev
Prihaja mesec maj, pred nami so večeri, ki bodo v slovenskih župnijah skrbeli za druženje otrok in odraslih, ki se bodo zahvaljevali in priporočali Mariji. Šmarnice! Tudi v našem programu boste lahko iz dneva v dan prisluhnili šmarničnemu branju. Zjutraj bo namenjeno odraslim, zvečer, ob 19.20, pa otrokom.
V Sobotni iskrici smo predstavili šmarnice za otroke Živa Cerkev, ki jih je spisal Gregor Čušin, izšle pa so pri Celjski Mohorjevi družbi in Slovenskem katehetskem uradu. Šmarnična zgodba govori o Petru in njegovi družini. Petru v domači cerkvi spregovorijo kipi in podobe. Gregor Čušin je bil gost v minuli Sobotni iskrici.
Kako se je rodila ideja za Živo cerkev?
Prišlo je povabilo za pisanje šmarnic v Letu vere. Tuhtal sem in se spraševal, če imam morda v sebi kakšno zgodbo na to temo. Zazrl sem se v svoje in druge otroke, pozorno opazoval kako se obnašajo pri maši, kaj počnejo, kaj gledajo … Tako je nastal ministrant Peter, ki ga med mašo s križa nagovori Kristus, preko pogovora pa se mu odprejo oči tudi za vse ostale kipe in podobe v cerkvi.
Se ti zdi, da stare podobe, ki domujejo v naših cerkvah, imajo kaj povedati danes mladim?
Brez skrbi! Če drugega ne, izražajo svojo žalost, ker se zanje pogosto bolj zanima muzejsko društvo, kot verniki, ki obiskujejo cerkev. Prepričan sem, da želijo komunicirati z nami, le mi nimamo ušes za poslušanje. Svetniki so živi, pri Bogu so!
Skušal sem slediti Petru in prisluhniti svetnikom, ki so najprej spregovorili meni, potem še njemu. Oziral sem se po podobah v naši domači cerkvi. Šmarnice sem posvetil svojemu očetu, ki je ljubil Cerkev. Z malo in veliko začetnico. Spoznali bomo tudi nekaj „neznanih“ svetnikov. Prav je, da se zavemo, da nimamo le evangelistov in največjih, najbolj znanih svetnikov. Zavetnika naše cerkve sta denimo sv. Inginuin in Albuin. V sebi imata veliko več od zahtevne izgovorjave, ki ju krasi na zunaj.
Gregor, kakšni so tvoji spomini na šmarnice, ko si bil Petrovih let?
Na maj in šmarnice imam čudovite spomine! To so bili večeri, ko je bila cerkev polna otrok. V moji mladosti je bilo v naši cerkvi pri šmarnicah sto otrok, danes pa kakih deset … Spomnim se žigov, ki smo jih dobivali, nagrad, ki so prišle na koncu, druženja in vsebine, ki so jo prinašale šmarnične zgodbe. Ko danes vidim, da cerkve v maju niso pretirano obiskane, me boli pri srcu. Hkrati razumem, da so časi drugačni, otroci imajo ogromno obveznosti … Težje si je vzeti čas in biti šmarničar.
Spomnim se svetniških zgodb, ki jih je prinašala vsebina šmarnic. Dobro vem, da smo poslušali o življenju Don Boska, Janeza Vianeja, Pija X. in tako naprej. Morda so tudi zato svetniki središče mojih zgodb. Čutim jih kot prijatelje, kot ljudi, ki mi hočejo nekaj povedati. Bolj me nagovarja tisto kar so svetniki preživeli, kot pa kar so zapisali.
Bodite z nami in spoznajte, kar pravi Gregor: „Slike in podobe v naših cerkvah niso neme in mrtve priče nekdanjih dni, ampak živi pričevalci veselega oznanila, naše žive vere in naše žive Cerkve!“
