Strela z jasnega?

| 12.02.2013, 14:30

Po letu 1415, ko se je odpovedal apostolski službi papež Gregor XII, se bo leto 2013 zapisalo v zgodovino Cerkve in človeštva kot posebno leto. Napoved papeža Benedikta XVI. je namreč presunila in pretresla ves svet, saj si ni nihče predstavljal, da bo komaj osem let po izvolitvi za naslednika apostola Petra tudi papež Ratzinger javno izjavil, da je pripravljen odstopiti in izročiti krmilo Petrove barke v roke naslednika.

Meteorologi si sicer prizadevajo za natančne vremenske napovedi, a nihče ni napovedal, da bo udarila strela z jasnega. Tako je namreč označil včerašnjo novico dekan kardinalskega zbora Angelo Sodano – „strela z jasnega“. Čustveno prizadet in s tresočim glasom je po napovedi odstopa med rednim kozistorijem izrazil papežu spoštovanje za njegovo delo in zahvalo za nesebično služenje Cerkvi.

Tudi sam nisem pričakoval takega sklepa papeževanja bavarskega škofa in teologa, a me njegovo dejanje kljub temu ne preseneča.

Benedikt XVI. si nikoli ni želel biti v središču pozornosti, Božjo besedo je vedno oznanjal s pohlevnostjo prerokov in z žarom apostola Petra. Čeprav smo med bogoslužnimi obredi, ki jih je vodil, opazili nekatera oblačila in predmete, ki so namigovali na monarhično in veličastno vlogo rimskega škofa, ni nikoli prednjačil v prevzvišenosti in častihlepnosti.

Sam pravi, da se jo odločil za ta korak, ker čuti v sebi vse večjo duhovno šibkost in na sebi vedno težje breme življenske starosti. Priznajmo, da je v času njegove službe odkrival in obravnaval težke pedofilske škandale v vrstah posvečenih mož, ter ostal močno prizadet zaradi notranjih Cerkvenih bojev za oblast, kar je doseglo višek v odmevnem procesu proti njegovemu osebnemu hišnemu pomočniku.

Ne verjamem, da je papež slučajno izbral 11. februar za dan zgodovinske izjave. Cerkev je namreč obhajala svetovni dan bolnikov, invalidov in trpečih. Večkrat je v svojih govorih in razmišljanjih učil, da so bolniki v Cerkvi kakor pljuča v telesu. Darovanje njihovega trpljenja, molitev njihovega življenja in prenašanje telesnih preizkušenj, so blagoslov preroški, učiteljski in dobrodelni dejavnosti Cerkve. Sam je spoznal, da tudi sam sodi v to kategorijo človeštva in odstopil s svojega položaja, ne z željo po upokojitvi ali mirovanju, pač pa v upanju na molitev in kotemplacijo. S tem je dal teološko in moralno podlago temu, kar je njegov predhodnik, vidno in stvarno, izrazil na bolniški postelji.

Njegova odločitev ni bila lahka, saj se dobro zaveda, da je služba Petrovega naslednika istočasno služba Kristusovega namestnika. Kristus je večni veliki duhovnik in zato lahko pritrdimo, da je tudi služba velikega učitelja Cerkve dosmrtna. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil tudi Peter “grešni človek”, ki je prosil svojega učitelja “naj se umakne od njega”. Petrova ura takrat še ni prišla, njegove moči so bile dovolj krepke, da je lahko izpolnil svojo nalogo do mučeniške smrti na vatikanskem griču. Tudi Benedikt XVI. je dneh pred pomembno odločitvijo prosil Učitelja, naj mu dovoli, da se umakne, ker je nesposoben človek. In Učitelj je sprejel, ker je spoznal njegovo iskrenost.

Ali je Benedikt XVI. res nesposoben za nadaljno vodstvo Cerkve? Pred štirinajstimi dnevi sem opazoval njegovo držo in opazil, da se papeževa telesna vzravnanost vedno bolj krči. V srcu sem pomislil, da ne bo mogel več dolgo prenašati bremena odgovorne službe, saj je tudi telo nakazovalo težo skrbi.

Po drugi strani se mi zdi njegov odnos do družbe zelo odgovoren, tako odgovoren, da si je izbral novo pot. Pred kratkim je prvič stopil v stik s svetom prek omrežja Twitter. In kaj je spoznal? Da se danes svet pogovarja v obliki kibernetičnega sistema. Mladi opuščajo osebni pogovor in se vedno bolj zatekajo v informativni sistem spoznavanja, odnosov in prijateljstev. Papež Ratzinger, ki izhaja iz sholastične šole knjige, študija, lastnoročnega pisanja in osebih odnosov, ni mogel v teh letih spremeniti svojega bistva in postati informatik.

Kako naj postane oče in učitelj, če ni sposoben komunicirati s sodobnim svetom na moderen način? Tudi to spoznanje ga je vodilo do odstopa, saj je sam izrazil željo in upanje, da bi ga nasledil mlajši, bolj sproščen in aktivnejši učitelj. Ali ni v tej želji skrito spoznanje, da se danes Kristus odkriva preko medijev in ne samo preko napisane Božje besede? Da je Kristus bistveno prisoten v svoji Cerkvi, a da se Cerkev ne skriva za štirimi tempeljskimi zidovi?

Njegov odstop bodo gotovo obžalovali tisti, ki so se sami izolirali v preobleko staromodnih in konzervativnih oblik prejšnjih stoletij. Tisti, ki jim je zunanji blišč Cerkve bližji in sorodnejši kakor njeno bistvo in sporočilo. Vsi, ki ga cenimo kot globokega misleca, prvovrstnega teologa, enkratnega učitelja, ponižnega Božjega služabnika in moža resnice, s spoštovanjem sprejemamo njegovo odločitev.

Pa še to: veliki papež Bendikt XVI. je s svojim odstopom pokazal mladim močem, da zaupa vanje in jim prepušča svojo dediščino. Ali ni postal stari poglavar Cerkve zgled mnogim starim poglavarjem našega lažnega, vtesnjenega in tatinskega javnega življenja?