dr. Janez Juhant
Nova stvar
Slovenija
Konec leta so zaznamovale volitve novega predsednika, a žal tudi stavke oziroma protesti s svojo jugo-oziroma komunistično simboliko, ki so poleg upravičenega upora zoper stiske mladih pokazale tudi vso razdiralnost umirajočega totalitarnega zmaja.
Mnogi žal pozabljajo, da je ravno ta sistem v veliki meri kriv za sedanje težke razmere, saj državo izčrpavajo ravno skrite vezi te preteklosti. Sestop komunistov z oblasti mi je bil vedno sumljiv, saj še kmečki gospodar težko da iz rok svojo kmetijo. Samostojnost je zahteven proces odraščanja oziroma emancipacije posameznikov in naroda. Na vseh področjih nas je bivši sistem vzdrževal kot otroke in skušal vsem zagotavljati preživetje, vendar smo zato vsi propadli in zdaj vztrajamo, da nam mora država zagotovi vse, kar potrebujemo, manjka pa volje, da bi posameznik in skupnost to tudi s trudom pridobili. Ob sedanjih reformah vlade je torej odločilno, ali smo se na vseh področjih pripravljeni obnašati kot odrasli, dialoški in državotvorni državljani in partnerji, ne pa razredni sovražniki ter smo vsak na svojem področju pripravljeni opraviti svojo dolžnost kot so jo npr. v ključnem trenutku opravili ustavni sodniki. Plebiscitarno voljo za enotnost in zagotavljanje skupnih temeljev je treba torej gojiti, spodbujati in uresničevati ne le na volitvah, pač pa tudi v gospodarskem, socialnem in političnem življenju in delovanju ter tudi v mirnih demonstracijah, če je to potrebno. Zavržno pa je izrabljanje stiske nemočnih za nasilje ali ogrožanje življenja policistov in drugih udeležencev protestov. Zaradi stiske mladih pa bo morala starejša generacija storiti več za medgeneracijsko pravičnost in omogočanje vstopa mladih v družbene procese in trg dela. Razdiralno za državo pa je mirne demonstracije za upravičene zahteve stiskanih izkoriščati za ohranjanje oblasti in privilegijev ter zavarovanje nakradenega državnega premoženja kot tudi da strici iz ozadja hujskajo tudi prek poslušnih novinarjev zoper nujne reforme, četudi bo zaradi tega še kaj propadlo.
Čudim se tudi medijsko poveličevanim pravnikom, ki ne vidijo zablod v delovanju svoje stroke. Še bolj je žalostno, kot pravi predsednik ustavnega sodišča, da so študentke pravne fakultete protestirale proti sodbi ustavnega sodišča. Več sodelovanja in soodgovornosti bi človek pričakoval tudi od drugih izobražencev v javnih službah, saj bi se sistemsko dalo marsikaj spremeniti na bolje s sodelovanjem vseh. Ne verjamem pa, da večina Slovencev ne bi vedela, kaj je prav, a so mnogi preveč vpeti v svoj sebični svet, zato niso pripravljeni deliti bremen in omogočiti mladim vstop v družbene procese. Zato je nujno razčiščevanje zablod preteklosti in vzpostavljanje mehanizmov pravne države ter gojitev resnice, poštenosti in pravičnosti in ob prizadevanju vseh za to se bo vzdušje v državi spremenilo, kot se je tudi ob sodbi ustavnega sodišča za obe referendumski zahtevi. Kot se strinjamo o zavrženosti prepisovanja in ovajanja poslancev, bi se morali tudi o krajah in goljufijah premoženja, na kar mnogi novinarji, politiki in pravniki ne opozarjajo tako vestno. Groteskna je tudi zahteva po novih politikih, ki jo postavljajo že znani stari obrazi, ki so držali in še držijo štango botrom iz ozadja. Očitno njihova zahteva pomeni le, da stari vztrajajo pri koritu, kot bi rekel Orwell. Ni torej problem, ali je kdo levi ali desni, pač ali je pošten ali nepošten, kar mora postati vodilo državljanu in delavcem vseh državnih ustanov, posebno sodišč. Odgovornost za revščino je zelo kompleksna in sega od staršev, do socialnih ustanov in seveda pravne in pravične države. S pripravljenostjo prijeti za delo in izbirati smeri, kjer iščejo poklice se krepi odgovornost za posameznika, družino in skupnost ter premaguje socialistična miselnost, da naj nam bi vse pripadalo, četudi tega nismo ustvarili. Tudi to je zadeva resnice in poštenosti. Boleča resnica preteklosti je tudi, da smo pustili ljudi v Hudi jami in drugod nepokopane. Tudi premagovati korupcijo in odgovorno prijeti za delo je pot do resnice in poštenja. Žal je bivši sistem ravno humanistične in družboslovne izobražence prizadel in zato imamo opravka s pomanjkanjem vesti in odgovornosti, jasne besede in resnice v družini, v družbi in žal tudi Cerkvi. Zato pa v novinarstvu, politiki in drugod megla in zavajanje ter namesto resnice ponujanje praznih, cenenih ali celo lažnih obljube naivnim državljanom. Žal se tudi Cerkev v Sloveniji ne more pohvaliti z odločnostjo za resnico, pravico in poštenost. Odgovorno pa je, da se kristjani odlikujemo s to zavzetostjo, bolj kot v zaupanju vase z vero v Boga, s čemer postajamo odločni pričevalci osebne integritete, odprtosti, samostojnosti ter družbene pokončnosti in pravičnosti.
V želji, da bi si Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani , vernice in verniki nalili čistega vina, želim Blagoslovljeno novo leto 2013. Naj nam bo Bog milostljiv, da bomo tudi mi bolj milostljivi drug do drugega.
