Vatikan; Bazilika sv. Petra
V nedeljo sedem novih svetnikov
Svet
V nedeljo, 21. oktobra, bo papež Benedikt XVI. razglasil sedem novih svetnikov. In sicer med slovesno sveto mašo na Trgu sv. Petra, ko bo somaševal skupaj s sinodalnimi očeti. Med tistimi, ki se bodo pridružili občestvu svetih, sta dva duhovnika, dve redovnici in trije laiki.
Ena izmed njih je Katarina Tekakwitha, ki bo postala prva indijanska svetnica. Katarina je živela v 17. stoletju. Rodila se je leta 1656 na ozemlju današnje zvezne države New York, umrla pa je leta 1680 pri komaj 24-ih letih. Njena zgodba je med verniki vzbudila veliko zanimanja. Zaradi svoje katoliške vere in ker ni privolila v dogovorjeno poroko, je bila prisiljena zbežati iz vasi svojega strica, pri kateremu je živela vse od bolezni, ki je na njenem obrazu pustila brazgotine, zaradi katerih jo je domače pleme zavrglo. Kasneje se je zatekla k nekemu plemenu kanadskih staroselcev, kjer je končno lahko celo življenje posvetila Jezusu. V trenutku smrti so iz njenega obraza izginile vse brazgotine. Stoletja po svoji smrti je bila nato poznana kot »lilija Irokezov«. Papež Janez Pavel II. pa jo je leta 2002 izbral tudi za zavetnico svetovnega dneva mladih v Torontu.
Dejstvo, da bo Cerkev Katarino Tekakwitho razglasila za sveto, ima velik pomen, je zatrdil p. Paolo Molinari, postulator postopka za njeno kanonizacijo. Zlasti seveda za Indijance iz Severne Amerike, predvsem Kanade, ki so dolga stoletja trpeli zaradi kolonizacije in ker jim je bila odvzeta njihova zemlja in vsi njihovi gozdovi. Kanonizacija Katarine Tekakwithe je priznanje njihovih plemen in njihovega bogastva. P. Molinari se spominja, da so že ob beatifikaciji leta 1980 nekateri plemenski poglavarji izrazili globoko veselje nad tem, da je Cerkev prepoznala vso vrednost enega izmed članov njihovih plemen in s tem istočasno njihovo kulturo in tradicijo. Kanonizacija neke osebe namreč obenem osvetli vse, kar le-ta predstavlja.
Katarina Tekakwitha je danes aktualna svetniška osebnost. Zato jo je bl. Janez Pavel II. v Torontu mladim s celega sveta tudi predstavil kot vzornico. Bila je mlada ženska, ki se je uprla v trenutku, ko so ji plemenski voditelji izbrali po njihovem mnenju primernega bodočega moža. Dogovorjeni poroki se je po Molinarijevih besedah uprla na podlagi krščanskega čuta in gotovo tudi zato, ker je bila pod vplivom Božje milosti. V sebi je namreč nosila globoko hrepenenje, da ne bi le živela kot kristjanka, ampak bi svoje življenje v polnosti izročila Gospodu. Današnji mladi so izpostavljeni kulturi, ki ni zares prežeta s krščanstvom in ki zavrača idejo čistosti ter pristnega življenja podaritve Kristusu. In prav to je tudi razlog, zakaj je bila preganjana Katarina.
P. Paolo Molinari je opisal tudi njeno sicer kratko duhovno pot. Krst je prejela po srečanju z jezuitskimi misijonarji, ko se je je globoko dotaknila njihova dobrota in način njihovega življenja, posvečenega tistim, ki so potrebovali pomoč. Tako je v sebi čutila vedno večjo naklonjenost do semen, ki jih je vanjo položila že njena mama, prav tako kristjanka, ki ji je pred odhodom iz domače vasi govorila o Jezusu in njegovem življenju. Poznan je recimo dogodek iz njenega otroštva. Pozimi so indijanske žene hodile na lov. Katarina Tekakwitha pa je medtem iz dveh vejic naredila križ in molila h križanemu Jezusu. Kot je na koncu še poudaril p. Molinari, je bila vedno zelo predana čaščenju križanega Kristusa in to je verjetno tudi najpomenljivejša značilnost njene duhovnosti.
Vir: Radia Vatikan
