VIDEO: Nadškof Stres v Strunjanu povabil k oznanjanju resnice

Slovenija | 14.08.2012, 20:34

„Pred pol tisočletja je Marija tukaj opozorila, da se njena hiša podira. Od tedaj naprej stoji tukaj lepa cerkev in zanjo skrbite, da ne bi bilo Mariji nikoli več treba priti povedat, da je cerkev potrebna popravila. A še bolj moramo skrbeti zato, da se ne bi podirala naša notranja cerkev, cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi,“ je v Strunjanu na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja v Strunjanu, kjer so sklenili celoletno praznovanje 500-letnice Marijinega prikazanja, dejal ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Slovesnosti se je udeležilo nekaj tisoč vernikov.

Na predvečer Marijinega vnebovzetja leta 1512 se je v Strunjanu Janezu Grandiju in Petru Zagrebčanu prikazala Marija ter jima naročila, da naj popravita njeno hišo, ki je bila porušena. To sporočilo sta prenesla naprej in tako so popravili cerkev, ki že 500 let vabi romarje tako iz Slovenije, Italije pa tudi iz Hrvaške. „Tudi mi jo danes kot romarji popravljamo z velikim zaupanjem in z željo, da bi se z vso ljubeznijo in z vsem spoštovanjem poklonili njej, ki nam kaže kako naj vsak človek ljubi Boga, ga nosi v svojem srcu in ga prinaša drugim,“ je ob začetku slovesne svete maše dejal rektor strunjanskega svetišča p. Niko Žvokelj, ki je na strunjanskem pomolu sprejel tudi barko z Marijino podob, ki je bila v nedeljo prepeljana v Piran.

Romanje po morju iz Pirana v Strunjan je spremljalo sedem večjih in mnogo manjših plovil, na čelu katerih je bila barka z Marijino podobo. Na njej je bil tudi koprski škof Jurij Bizjak, ki je vodil slovesno procesijo. V pogovoru za Radio Ognjišče je spomnil, da podobe Marije kot jo lahko vidimo v Strunjanu, ko je ta sklonjena k romarju in ga posluša še ni videl in da nas Marija vabi k ponižni hoji za Kristusom.

Ljubljanski nadškof Stres je pred romarsko cerkvijo, kjer se je zbralo nekaj tisoč romarjev iz različnih koncev naše dežela pa tudi iz Italije in Hrvaške dejal, da „z velikim veseljem in hvaležnostjo praznujemo 500-letnico prikazanja Device Marije tukaj v Strunjanu in se hkrati spominjamo 100-letnice kronanja Device Marije na podobi, ki prikazuje dogodek, ko se je Devica Marija prikazala dvema piranskima meščanoma, ki sta varovala vinograde, in jima naročila, naj popravijo njeno razdrto cerkev.“ Nadškof Stres je v nadaljevanju povedal, da smo najpomembnejše svetišče z najlepšim in Bogu najbolj všečnim bogoslužjem verniki. „Vsak izmed nas je svetišče Svetega Duha in prav tako je svetišče vsako naše občestvo, kjer smo zbrani v Jezusovem imenu, pa naj bo to družina kot »domača Cerkev«, župnija, škofija ali pa Katoliška Cerkev na vesoljni ravni." Nadškofu Stresu so se pri oltarju pridružili tudi mnogi duhovniki ter koprski škof Jurij Bizjak, upokojeni koprski škof Metod Pirih pa tudi provincial frančiškanov  p. Stane Zore.

Slovesnosti v Strunjanu so se udeležili tudi mnogi gasilci, ki so Marijo s prapori in ob spremljavi godbe iz Šentjerneja spremljali do cerkve. Uvod v slovesno sveto mašo je bila akademija v čast Mariji od prikazanja. Pri njej je sodeloval združeni pevski zbor, ki ga je vodila Cilka Kavčič na orglah pa jih je spremljal Matej Lazar, z besedo pa sta vsem strunjansko Marijo približala gledališki igralec Pavle Ravnohrib in Rožana Špeh, ki je tudi avtorica knjige „Popravi mojo hišo“, ki so jo izdali ob 500-letnici prikazanja.

Po maši se v strunjanski cerkvi začenja tudi celonočno molitveno bedenje pred sredinim praznikom, ki je tudi dela prost dan. Na predvečer velikega šmarna so slovesnosti potekale še v mnogih drugih krajih, ponekod so pripravili tudi procesije z lučkami. Še posebej slovesno je bilo v Marijinih svetiščih po državi. Na Ptujski gori je mašo daroval apostolski nuncij Juliusz Janusz.

Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je eden najstarejših Marijinih praznikov, njegove prve omembe pa segajo v obdobje pred 4. stoletjem. Papež Pij XII. je versko resnico o Marijinem vnebovzetju razglasil leta 1950.

Nagovor nadškofa Stresa ob praznovanju 500-letnice Marijinega prikazanja v Strunjanu

Z velikim veseljem in hvaležnostjo praznujemo 500-letnico prikazanja Device Marije tukaj v Strunjanu in se hkrati spominjamo 100-letnice kronanja Device Marije na podobi, ki prikazuje ta dogodek, ko se je Devica Marija prikazala dvema piranskima meščanoma, ki sta varovala vinograde, in jima naročila, naj popravijo njeno razdrto cerkev.

Ko sem prvič slišal to pripoved, sem takoj pomislil na neko drugo zgodbo, ki jo že zato, ker to svetišče oskrbujejo bratje frančiškani, gotovo poznate. Tudi sv. Frančišek je slišal Jezusov poziv, naj popravi njegovo cerkev. Sprva je pomislil na cerkvico sv. Damjana, ki je bila res v slabem stanju. Toda kaj kmalu je ugotovil, da ga čaka veliko večja, težja in zahtevnejša naloga. Popraviti je treba ne cerkev kot zgradbo, narejeno iz kamnov in opeke, ampak Cerkev kot občestvo verujočih, sezidano iz živih kamnov, nas, ki smo njeni člani.

Najpomembnejše svetišče z najlepšim in Bogu najbolj všečnim bogoslužjem smo mi: vsak izmed nas je svetišče Svetega Duha in prav tako je svetišče vsako naše občestvo, kjer smo zbrani v Jezusovem imenu, pa naj bo to družina kot »domača Cerkev«, župnija, škofija ali pa Katoliška Cerkev na vesoljni ravni.

Da je najpomembnejše svetišče tisto, ki ni narejeno s človeškimi rokami, se pravi naše osebno ali pa občestveno življenje, je Jezus jasno povedal ženi Samarijanki (prim. Jn 4,1–42), ki ga je spraševala, kam je treba hodit častit Boga: v Jeruzalem ali pa je dovolj kar pri njih doma v Samariji, oziroma na bližnjem Garizimu. – Takrat je Jezus poudaril, da je najpomembnejše, da Boga častimo v Duhu in Resnici. Resnica je on sam, Sveti Duh pa je tisti, ki nam to resnico daje spoznati. Pravo Božje svetišče smo mi, če postanemo in ostanemo Jezusovi učenci, zbrani v njegovi Cerkvi in mu sledimo s svojim življenjem. Prva naša skrb mora veljati živemu krščanstvu, živi Cerkvi, našemu osebnemu in skupnemu krščanskemu življenju. Prvo in najlepše Božje svetišče, svetišče, kjer častimo Boga na najbolj pristen in verodostojen način smo mi, ki nosimo krščansko ime.

Enako poudarja Jezus tudi v današnjem evangeliju, ki ga prebiramo na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Ko je neka žena poslušala Jezusa, kako je oznanjal evangelij o Božji ljubezni, je vsa presrečna začela blagrovati Jezusovo mater, ki je rodila takega sina: »Blagor telesu, ki te je rodilo …« – Jezus temu ne oporeka, pač pa opozarja, da je nekaj še pomembnejše: slišati Božjo besedo, ji prisluhniti s srcem, jo sprejeti in se po njej ravnati. S tem Jezus ne pravi, da njegova mati Marija ne zasluži priznanja in blagrovanja, ampak da ji ne gre to priznanje in blagrovanje zaradi tega, ker je bila Jezusova mati, ampak hoče reči, da ji gre naše priznanje še bolj zaradi tega, ker je slišala Božjo besedo, ji verovala in jo do konca zvesto izpolnila. Najvišja Marijina veličina je v njeni veri, kajti z vero je sprejela svojo vlogo Odrešenikove, Božje matere. S tem Jezus pravzaprav ponovi tisto, kar je rekla Marijina teta Elizabeta, ko jo je Marija z Jezusom pod svojim srcem obiskala in kar bomo slišali v jutrišnjem, prazničnem evangeliju: »Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod«.

Marijina velika vera je njena najvišja odlika. Mi, njeni otroci, je ne moremo posnemati v njenem Božjem materinstvu. Lahko pa jo posnemamo v njeni veri in če jo posnemamo v tem, jo posnemamo v njeni najpomembnejši in najbolj odlični drži.

Marija je namreč tista, ki je verovala in njena vera ni bila lahka. Sprejela je sina, za katerega je verovala, da je Božji sin. Vse svoje življenjske načrte je skupaj s svetim Jožefom opustila in sprejela nalogo, da bo Odrešenikova mati. A to ji je prineslo veliko težav, skrbi in preizkušenj, prav kakor ji je napovedal starček Simeon: »Tvojo dušo bo presunil meč bolečin.« Vrhunec teh bolečin in preizkušenj so bile prav gotovo tiste dolge ure, ko je stala pod križem in gledala sinovo neznosno trpljenje in kruto osramočenje in ponižanje. Gotovo se je spraševala, kako je to mogoče. Ni razumela, a še vedno je verovala, upala in ljubila. Ne moremo si predstavljati, kakšna junaška vera in zaupanje, upanje proti vsakemu upanju jo je takrat držalo, dobesedno držalo pokonci, ko so vsi drugi Jezusovi prijatelji in učenci zbežali. Iz tega sledi tudi za nas pomemben nauk: šele v preizkušnjah se izkažeta naša vera in zaupanje v Boga. Marija je najhujšo preizkušnjo zvesto prestala in tako postala naša učiteljica v veri, zaupanju in ljubezni, ki nikoli ne mine.

V teh težkih časih, v katerih živimo, je to najpomembnejše in nenadomestljivo sporočilo. Kar danes najbolj potrebujemo, je zaupanje. To zaupanje nam daje naša vera in živi zgled te vere je naša nebeška mati Marija.

»Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo«, smo pravkar slišali, jutri pa bomo slišali: »Blagor ji, ki je verovala«. Torej blagor tudi nam, ker smo verniki, ker imamo vero v Jezusa Kristusa, ki tudi nam odpira pot v večno življenje, pot v zmago dobrega nad zlim, pravičnosti nad krivičnostjo, življenja nad smrtjo, kot smo slišali v drugem berilu. Vera je velika, največja vrednota, kot poudarja Jezus v evangeliju. To je celo večja vrednota, kakor biti Jezusova telesna mati. Zato svojo vero cenimo, se je veselimo, smo zanjo hvaležni in jo varujemo ter ne pustimo, da bi nam jo kdo vzel.

Pred pol tisočletja je Marija tukaj opozorila, da se njena hiša podira. Od tedaj naprej stoji tukaj lepa cerkev in zanjo skrbite, da ne bi bilo Mariji nikoli več treba priti povedat, da je cerkev potrebna popravila. A še bolj moramo skrbeti zato, da se ne bi podirala naša notranja cerkev, cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi. To želimo popraviti in utrditi vsakokrat, ko pridemo sem na ta milostni kraj in to je tudi danes naš namen, za katerega bomo še posebej molili. Če bomo tukaj vedno znova utrjevali in obnavljali našo vero, da bo podobna Marijini, bo tega naša nebeška mati najbolj vesela, ker bomo postajali podobni njej, ki je tako zvesto poslušala Božjo besedo in jo za vedno ohranjala ter izpolnjevala.