Reševanje Slovenije iz jarma preteklosti
Slovenija | 06.07.2012, 14:53
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci lepo pozdravljeni. Po dneh pasje vročine nas je neurje znova spomnilo, kako lahko iz lepega v trenutku nastane razdejanje, kako lahko iz vročine nastane hlad. Podobno je tudi v slovenski politiki. V tokratnem komentarju se bom vrnil v preteklost, ki nas znova deli. Prva je povezana z NLB, druga pa s počasnim odklapljanjem od totalitarnega sistema.
V zadnjih dneh spremljamo sago v naši največji državni banki NLB. Najraje bi jo primerjal s pocestnico s katero so se mnogi okoristili, jo nenehno prodajali in reševali, danes pa je onemogla, skorajda sama ostala pred pragom, s prošnjo - ne morem več, moja vreča je prazna, pomagajte mi.
Če držijo ugotovitve, da naj bi skrbni pregled v NLB-ju pokazal skoraj tri milijardno luknjo, se postavi vprašanje, kdo in na kakšen način bo to saniral. Naj dam glede luknje zgolj primerjavo z varčevalnimi ukrepi. Z zakonom za uravnoteženje javnih financ je vlada proračun oklestila za dobrih 800 milijonov evrov. Kako dolga so bila pogajanja za reze v proračun, kakšne razprave o tem so danes - mnogi hitijo zaradi manjše plače v javnem sektorju in nevplačanih pripevkov za pokojnine celo na ustavno sodišče. Le kaj bo to ugotovilo? Podobno kot vlada - to pa je, javni sektor mora deliti usodo z zasebnim sektorjem.
Naj se vrnem k NLB-ju. V času tranzicije so državljani z dokapitalizacijo rešili t. i. svojo banko z željo, da bo ta res naša in da bo delala dobro. Skoraj gotovo lahko trdimo, da so se je že takrat oprijeli tisti, ki so dobro vedeli, kako se zadevam služi, saj so jih glede ekonomskih vprašanj dobro podučili v šoli bivšega sistema. Banka je nato zaplavala v samostojno državo. Postala je najmočnejša in razprave o tem, da bi se država umaknila iz nje sploh niso bile mogoče. Vedno so se slišale besede, kaj pa nacionalni interes? Vse bolj jasno je, da v preteklosti ni šlo za nacionalni interes, ampak za interes posamezne politične stranke oziroma vrhuške politike, ki si je nastavila vse tiste, ki so odločali o nadaljnji usodi banke.
Pred nami je nova dokapitalizacija banke, ki pa glede na tri milijardno luknjo zagotovo ne bo zadnja. Državljanke in državljani smo NLB reševali že mnogokrat. Vedno smo primaknili tistih 200, 300 milijonov, a v časih, v katerih je Slovenija danes, bo to težje. Sanirati vse slabe kredite, minuse in tudi slabe naložbe je sedaj nemogoče. Če podatki o luknji, ki se zagotovo ni naredila v letošnjem letu, držijo, potem nam skoraj ne ostane drugega kot prositi Evropsko unijo, da pristavi svoj „evrček“ v naš „piskrček“. Sicer pristojni zatrjujejo, da to trenutno ni vprašanje, da Slovenija obvladuje stanje, po drugi strani pa vidimo, da nihče niti za en evro noče naše pocestnice.
Ko sem razmišljal o NLB-ju, so se mi vprašanja kar odpirala. Danes vsi govorimo o dokapitalizaciji NLB-ja, o prodaji državnega deleža v njej (državi bi ostalo 25 odstotkov + ena delnica), ne ozremo pa se na slabe kredite, na odločitve vodstva, ki so banko do tako velike luknje tudi pripeljali. Ni potrebno poseči daleč v zgodovino, da osvetlimo zgolj nekaj škodljivih odločitev. Zloglasen je bil kredit sodelavki nekdanjega predsednika vlade Boruta Pahorja Simoni Dimic, ki je nekaj tisoč evrov dobila po smešni obrestni meri, posojilo tako imenovanemu „tajkunskemu“ Infond Holding, tukaj so še krediti za prav tako „tajkunska“ podjetja - Merkur, SCT in tudi Vegrad. Vse te slabe naložbe so danes pripeljale do tega, kjer smo, a s prstom ne pokažemo na tiste, ki so vse skupaj pripeljali tako daleč. To so dosedanje uprave NLB-ja, ki so jih samo v zadnjih letih vodili Božo Jašovič, Marjan Kramar, Draško Veselinovič. O njih ne razpravljamo, tudi o tem ne, ali je Kramar vrnil milijon evrov nagrade. Njihove vloge posamezne institucije še niso vzele pod drobnogled. Zakaj? So preveč povezani? Je mreža v NLB-ju tako razpredena, da posega tako na eno kot na drugo stran? Vprašanja se kar odpirajo, pri tem pa je najbolj ironično to, da bodo na veliko luknjo danes opozarjali prav tisti, ki so jo ustvarili in prav ti bodo s prstom kazali na sedanjo vlado, ki pa pri odločitvah v preteklosti ni imela vajeti v rokah.
Sprašujem se tudi, kje je danes nekdanja predsednica LDS Katarina Kresal, kje je nekdanji predsednik stranke Zares Gregor Golobič, ki je svoj čas veljal za glavnega kadrovnika v NLB-ju? Jih bomo postavili v ospredje, bomo od njih denimo terjali odgovore glede kadrovskih potez? Seveda ne, kajti vsi bodo dejali, da pri tem niso imeli prstov in da država ni vplivala na odločitve v Novi ljubljanski banki. In ta del odgovornosti bo pometen pod preprogo, je pa vsaj po moje ključen za razjasnitev mnogih nepojasnjenih slabih odločitev.
Kako naprej? Zagotovo nas bo skrbni pregled v NLB-ju pa tudi v NKBM-u postavil na realna tla. Pokazal nam bo realno sliko, ki so jo mnogi do danes prikrivali. Zakaj so to počeli, še ni jasno, pričakujem pa, da bomo kot državljani, ki smo s svojim denarjem v zadnjih letih skoraj vsako leto prispevali v blagajno NLB-ja, izvedeli resnico. Izvedeli, kdo je odgovoren, da nam nekdaj ponos osamosvojitve in monetarne suverenosti propada pred nosom, propada tako, da ga nihče noče. Glede na razprave, ki smo jim bili priča ob zakonu o uravnoteženju javnih financ, si ne predstavljam iskanja tri milijardne vsote za rešitev NLB-ja. Slaba banka iz danes na jutri ne bo rešila več kot desetletje zavoženih odločitev, kupcev ni - nam bo res ostala zgolj še pomoč Evropske unije?
Koalicijske stranke so pri napovedih o reševanju NLB-ja precej umirjene. Njihov glas ni odločen v smeri, da je potrebno na vsak način rešiti, kar se oziroma, če se sploh še kaj da. Nekoliko glasnejša je opozicija, ki z očitki o prodaji pod mizo vnaša med državljane sum o korupciji, s tem pa poskuša dvigniti tisti nacionalni interes, ki pri večini zbudi neka čustva. Zanimiva bo zgodba v prihodnjih dneh in tednih.
Če je koalicija mirnejša pri NLB-ju, je pa toliko bolj razpeta pri tako imenovanih ideoloških temah. O proslavi in simbolih ne nameravam izgubljati besed, saj se mi vse bolj dozdeva, da je večini slovenskega naroda bolj všeč rdeča zvezda kot pa Triglav, da mnogi želijo nazaj totalitarizem in ne demokracije. V tem tednu me je presenetila razprava na seji odbora za obrambo, na kateri so razpravljali o preimenovanju Vojašnice Franca Rozmana Staneta v Vojašnico Edvarda Peperka. Nova Slovenija in SDS sta odločitev ministra za obrambo Aleša Hojsa podprli. Obe sta prepričani, da gre za pogumno odločitev ministra, ki bo zagotovo prispevala k večjemu zavedanju o nastanku naše države. Na drugi strani pa koalicijske Slovenska ljudska stranka, Državljanska lista in DeSUS tej odločitvi ministra nasprotujejo, seveda so proti tudi v SD in PS.
Ne bom sodil, ali so odločitve pravilne ali ne. Na kratko se bom dotaknil tega, kako nas ne navdaja ponos, da smo od leta 1991 državljani Republike Slovenije. V spomin si ob tem imenovanju lahko prikličemo ime Jožeta Pučnika, ki je po plebiscitu dejal: Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Zdi se mi, da po 21 letih te besede komaj držijo. Kot mladega državljana me skrbi, da nekateri v tem, ko želimo poveličevati zadeve, ki so leta 1990 združile več kot 88 odstotkov volivcev, vidijo ideološki spor. Ali je 25. junij, rojstni dan naše države, ideološki spor? So imena Jože Pučnik, Ivan Oman, Lojze Peterle, člani osamosvojitvene vlade, umrli v vojni za Slovenijo, med njimi tudi Edvard Peperko, ideološka tema? Ne, to so ljudje, ki jih je tako kot vso našo državo napadla rdeča zvezda, to so ljudje, ki so se zoperstavili redeči zvezdi in to so trenutki, ki so povezali slovenski narod v eno. Niso bili to trenutki delitev, kot nekateri to poskušajo predstaviti danes, to so bili trenutki strahu, a na koncu ponosa, da smo po stoletjih jarma pristali v lastni državi. Na razumem poslancev SLS-a, DeSUS-a, DL-ja, SD-ja in PS-a, ki vidijo v preimenovanju vojašnice Franca Rozmana Staneta v Vojašnico Edvarda Peperka, ki je bil ena prvih žrtev v vojni za Slovenijo delitve, ideološki spor in podobno.
Naj bodo vsem v poduk besede, ki so jih lani ob odločitvi o tem, da prestolnica ne dobi Titove ceste povedali ustavni sodniki: „Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Tito. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.“
Tako ustavni sodniki in ta sistem je imel še kako rdečo in krvavo zvezdo, ki je mnoge pobila, razdelila in razselila po svetu. To niso dogodki, ki bi nas povezali, to niso trenutki, ki bi jih morali danes postavljati v ospredje. Slavimo tisto, kar nas je združilo v 90. letih in bodimo ponosni na tiste, ki so nam izbojevali samostojno državo. Je to tako težko? Je to res ideološka tema? Če je, se bojim, da smo se oddaljili od tega, da smo samostojna in suverena Republika Slovenija.
