Škofje s predsednikom države
Narava škofovske službe
Slovenija
Škofje so nasledniki apostolov, najtesnejših Jezusovih učencev in sodelavcev. S škofovskim posvečenjem škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo, so sporočili iz Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference.
1. Trojna narava škofovske službe
Škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda. Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejmejo diakoni, drugo duhovniki, tretjo, najvišjo stopnjo pa škofje. Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje se podeljuje s polaganjem rok, kjer kandidat po klicanju Svetega Duha in po polaganju škofovih rok prejme neizbrisno znamenje – zakrament svetega reda.
Škof opravlja posvečevalno službo, ki se odraža predvsem v podeljevanju njemu pridržanih zakramentov svete birme in zakramenta sveta reda, to je diakonata, prezbiterata in episkopata. Škofova naloga v službi učitelja je predvsem oznanjevanje Božje besede, ki se kaže v pridiganju in skrbi za pristno poučevanje krščanskega nauka, škof v vodstveni službi pa je pastir zaupanega ljudstva.
2. Imenovanje škofov je pridržano papežu
Škofe imenuje ali zakonito izvoljene potrdi papež. V postopku za imenovanje novega škofa mora papeški odposlanec (apostolski nuncij) zbrati podatke o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati Apostolskemu sedežu. Apostolskemu sedežu poleg predlaganih kandidatov sporoči svoje osebno mnenje, mnenja škofov v cerkveni pokrajini (metropoliji) ter stališča izbranih duhovnikov in laikov, ki so jim v krajevni Cerkvi (škofiji) zaupane posebne naloge in se odlikujejo po modrosti. Civilna oblast nima pravice ali privilegija izbire, imenovanja, predlaganja ali odločanja o škofih.
3. Krajevni in naslovni škofje
Škofje, ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, se imenujejo krajevni, drugi pa se imenujejo naslovni. Pomožni škofje so glede na pastoralne potrebe v škofiji imenovani na prošnjo krajevnega škofa. Krajevnemu škofu pomagajo pri vodstvu škofije in ga nadomeščajo, če je odsoten ali oviran.
Krajevni škof (ordinarij) v škofiji je lahko en sam. V Cerkvi na Slovenskem so škofje ordinariji naslednji: celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak, ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres, mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek, murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf in novomeški škof msgr. Andrej Glavan.
Pomožnih škofov v posamezni škofiji je glede na pastoralne potrebe lahko več. V Cerkvi na Slovenskem je to ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Krajevnemu škofu lahko pri delu in pastoralni dejavnosti pomaga tudi škof pomočnik, ki ima po kanonskem pravu pravico do nasledstva. V Cerkvi na Slovenskem škofa s statusom škofa pomočnika nimamo.
4. Naloge krajevnega škofa
Kdor je povzdignjen v škofovstvo, prevzame škofijo v treh mesecih po prejemu apostolskega pisma. Kandidat, ki še ni škof, mora prejeti škofovsko posvečenje in sicer preden škofijo vzame v posest. Pred nastopom službe izpove vero in priseže zvestobo Apostolskemu sedežu.
Krajevni škof ima v zaupani škofiji redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastirske službe.
Škof vzame škofijo v kanonično posest, ko v isti škofiji sam ali po pooblaščencu v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik, zboru svetovalcev pokaže apostolsko pismo. Priporoča se, da se prevzem opravi v navzočnosti klera in ljudstva v stolnici med bogoslužnim opravilom.
Ko krajevni škof osebno pogosto pridiga, vernikom razlaga in osvetljuje verske resnice, ki jih morajo verovati in v nraveh uresničevati, skrbi tudi, da se vestno izpolnjujejo cerkvenopravni predpisi o službi besede, zlasti o homiliji in katehetski vzgoji, tako da se vsem posreduje ves krščanski nauk. S sredstvi, ki se zdijo primernejša, varuje neokrnjenost in enotnost obveznega verovanja, priznavajoč potrebno svobodo nadaljnjemu raziskovanju resnic.
Ko se krajevni škof zaveda, da je dolžan dajati zgled svetosti v ljubezni, ponižnosti in preprostosti življenja, si z vso močjo po lastni poklicanosti prizadeva pospeševati svetost vernikov in si kot glavni oskrbnik Božjih skrivnosti nenehno prizadeva, da bodo verniki, ki so zaupani njegovi skrbi, z obhajanjem zakramentov rasli v milosti in spoznavali ter živeli velikonočno skrivnost.
Potem ko je krajevni škof vzel škofijo v posest, vsako nedeljo in na druge, v svoji regiji zapovedane praznike, opravi mašo za njemu zaupano ljudstvo. V stolnici ali kaki drugi cerkvi svoje škofije pogosto predseduje obhajanju evharistije, zlasti na zapovedane praznike in ob drugih slovesnostih.
Krajevnega škofa veže zakon osebne rezidence v škofiji, kar pomeni, da more biti le iz upravičenega razloga neprekinjeno ali s prekinitvijo odsoten iz škofije največ en mesec, če je le poskrbljeno, da zaradi njegove odsotnosti škofija ne bo trpela kakšne škode. Iz škofije naj ne bo odsoten na božič, v velikem tednu, na veliko noč, binkošti ter sv. Rešnje telo in sv. rešnjo kri, razen iz tehtnega in nujnega razloga.
Krajevni škof vsakih pet let papežu poda poročilo o stanju škofije, ki mu je zaupana, v obliki in času, ki ga določi Apostolski sedež. Krajevni škof v istem letu, ko poda poročilo papežu, pride v mesto Rim, kjer počasti grobova apostolov Petra in Pavla in se predstavi svetemu očetu.
Zakonik cerkvenega prava (ZCP) narekuje, da je »krajevni škof, ki je izpolnil petinsedemdeseto leto starosti, naprošen, naj da odpoved službi papežu, ki bo po presoji vseh razmer ukrepal.« (kan. 401 § 1) Škof se lahko odpove službi zaradi več razlogov: zaradi dopolnjene starostne meje, slabega zdravja ali kakega drugega tehtnega razloga (prim. kan 401).
Škof, čigar odpoved službi je bila sprejeta, ohrani naslov upokojenega škofa svoje škofije in more, če to želi, ohraniti sedež bivanja v tej škofiji. Škofovska konferenca mora skrbeti, da se uredi ustrezno in dostojno vzdrževanje škofa, ki se je odpovedal službi, upoštevajoč prvenstveno obveznost, ki veže škofijo, kateri je ta služil.
Škofovski sedež se izprazni s smrtjo krajevnega škofa, z odpovedjo, ki jo je rimski papež sprejel, s premestitvijo ali z odvzemom.
