Brat Alois mladim v Ljubljani: Sprejmite v sebi neizpolnjeno hrepenenje

Slovenija | 30.04.2012, 10:29

Brat Alois je v sinočnjem nagovoru na mednarodnem taizeiskem srečanju v Ljubljani spregovoril o duhovnih poklicih. Mlade je povabil sprejmemo v sebi neizpolnjeno hrepenenje. „Zaupaj drugim z odprtim srcem. V cerkvi so ljudje, ki ti bodo prisluhnili. Takšna dolgotrajna podpora ti bo pomagala presoditi, kako se lahko popolnoma predaš.“

Brat Alois je še poudaril, da če „želimo vztrajati, mislim, da si moramo drzniti živeti v čakanju, polnem pričakovanja in upanja. Ko sprejmemo zavezo za vse življenje, ne gledamo le naprej v prihodnost, nekam daleč stran, ampak tudi navzgor proti Bogu v sedanjem trenutku: drznimo si verjeti, da smo lahko srečni, kadar čakamo.“

Nagovor br. Aloisa, nedelja, 29. april 2012

Objavil Taizé Ljubljana

„Včeraj sem govoril, da je zaupanje v vstajenje osrednje za našo vero. Zato smo pravkar prižgali majhne svečke in razsvetlili vso cerkev kot vidno znamenje tega vstajenja. Ta večer se še posebej spominjam našega dragega Mateja Zevnika. Zaradi bolezni nas je zapustil veliko prezgodaj. Poznal sem ga, ko je bil še mlad kaplan v Šentvidu. Imel je veliko srce, znal je sprejemati ljudi in hoditi ob mladih. Povezovalo naju je globoko medsebojno zaupanje. Njegov takratni župnik je bil Alojz Uran. Zaradi njegove in Matejeve podpore smo lahko pripravili srečanje v Ljubljani leta 1987. In zelo sem srečen, da sem lahko ta konec tedna spet videl vašega upokojenega nadškofa.

Prvo srečanje v Ljubljani nas je spodbudilo, da smo nadaljevali romanje zaupanja v Srednji Evropi in v naslednjih letih pripravili srečanja v različnih mestih: v Pecsu, Vroclavu, Pragi, Budimpešti, na Dunaju, v Varšavi, Zagrebu, Vilniusu, Poznanu, Sarajevu, Minsku in kmalu, letos septembra, v Kijevu. Na tem romanju zaupanja nas vodi notranje prepričanje, da potrebujemo drug drugega za prihodnost Cerkve in graditev odprte Evrope, združene v solidarnosti. Na stvarnejši ravni je potrebno, da se posamezniki srečujejo in pogovarjajo med seboj. Zato je v Taizeju, na srečanjih na našem griču, prisotnost mladih iz Srednje Evrope nepogrešljiva.

Ker je danes nedelja duhovnih poklicev, bi se rad dotaknil vprašanja, ki ga pogosto postavljajo mladi v Taizeju: kaj hoče Bog od mene? Kako naj odkrijem svojo poklicanost? Nekateri se celo sprašujejo: ali me lahko zaupanje v Boga pripelje do tega, da se zavežem, da bom vse življenje sledil Kristusu?

Kar bi vam rad povedal, velja za vsakogar: tako za tiste, ki razmišljajo o zakonski zvestobi, posvečeni Kristusu, kot tudi tiste, ki se sprašujejo, ali so poklicani v celibat - v duhovništvo ali posvečeno življenje. V tem velikonočnem času se najprej spomnimo, da smo vsi poklicani. Tako kot je Jezus na velikonočno jutro ob grobu rekel Mariji Magdaleni, tako pravi vsakemu od nas: “Pojdi k mojim bratom in sestram in jim povej, da sem vstal.” Vsi smo poklicani, da s svojimi življenji pričamo o živem Kristusu. Mlademu človeku, ki želi odkriti, ali je poklican, da priča o Vstalem Kristusu tako, da se odloči za celibat ali družinsko življenje, bi rekel: Kadar se soočaš s takšno odločitvijo, morda omahuješ. Toda če pogledaš globlje, boš našel veselje v tem, da se popolnoma predaš. Blagor tistim, ki se ne vdajo strahu, temveč se prepustijo Svetemu Duhu.

Morda se ti zdi težko verjeti, da Bog kliče prav tebe in išče tvojo ljubezen. Vedi, da je v njegovih očeh tvoje življenje resnično pomembno.

Bog te vabi, da si svoboden. Ne spreminja te v pasivno bitje. Preko Svetega Duha živi v tebi, vendar te ne izrine. Nasprotno, v tebi prebudi nesluteno energijo. Ker si mlad, te je morda strah in te mika, da se ne bi odločil, da bi si pustil odprte možnosti. Toda kako boš odkril polnost življenja, če boš stal na razpotju?

Sprejmi, da je v tebi neizpolnjeno hrepenenje. Zaupaj drugim z odprtim srcem. V cerkvi so ljudje, ki ti bodo prisluhnili. Takšna dolgotrajna podpora ti bo pomagala presoditi, kako se lahko popolnoma predaš. Ko se odločiš, da boš sledil Vstalemu, se slej ko prej vprašaš: kaj mi bo pomagalo vztrajati kljub težavam, ki se pojavijo v življenju?

Če želimo vztrajati, mislim, da si moramo drzniti živeti v čakanju, polnem pričakovanja in upanja. Ko sprejmemo zavezo za vse življenje, ne gledamo le naprej v prihodnost, nekam daleč stran, ampak tudi navzgor proti Bogu v sedanjem trenutku: drznimo si verjeti, da smo lahko srečni, kadar čakamo. Znati čakati v pričakovanju ... in to izraziti povsem preprosto. Na primer s klečanjem, ko tudi s telesom spoznavamo, da Bog ne deluje nujno tako, kot bi pričakovali. Razširiti roke v znamenje sprejemanja. In tudi če nam ne uspe vedno ubesediti notranjih hrepenenj, je tišina že izraz odprtosti Bogu.

Devica Marija je podoba tihega, a željnega čakanja Boga. Bog jo je ljubil od vsega začetka in jo pripravljal na to, kar jo bo prosil. Toda nihče od sosedov, ki so jo vsak dan srečevali, ne bi mogel uganiti skrivnosti, ki jo je Marija iz Nazareta nosila v sebi. Ali ni tako, da se največje skrivnosti zgodijo v tišini?

Včeraj zvečer sem rekel: Drznite si verjeti! Danes bi rad dodal: Drznite si vedno zaupati v Boga! To je zelo pomembno. Ali ne bi bilo to za marsikoga resnična življenjska naloga?“