Nadškof Marjan Turnšek
Nadškof Turnšek: Svet je ostal v temi, a z vstajenjem je zasvetila luč
Slovenija | 08.04.2012, 08:05
Mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek je pri velikonočni maši v mariborski stolnici vse povabil, da naj „izstopimo iz duhovne smrti egoizma v življenje delovanja za skupno dobro in da kot državljani tudi v trenutnih družbenih sistemih dosledno uresničujemo načelo skupnega dobrega.“ Nadškof je še dodal, da je svet ostal v temi, a z vstajenjem je zasvetila luč, ki je nič ne more več ugasniti.
Nadškof Turnšek je poudaril, da krščansko veselo oznanilo ne predpostavlja človekovega konca v grobu in smrti, ampak v vstajenju, zato je grob prazen. “Vstalega vidi, kdor ga je sposoben kontemplirati z ljubeznijo. Končno ima samo ljubezen oči, ki so sposobne videti vso resnico. Vera pa je pri tem poglobljena inteligenca, ki nadgradi razumsko in čustveno inteligenco. S tem omogoči človeku dojeti najgloblji smisel dejstev.“
Ker je Jezus Kristus vstal, je človek kot duhovno, duševno in telesno bitje v vseh razsežnostih nedotakljiva vrednota; in to je osebnostno načelo družbenega delovanja, je poudaril nadškof Turnšek. „Ko doživljamo težke čase odrekanja in varčevanja, izgubljanja služb in odrinjanja na rob preživetja ter nove oblike osamljenosti ob zgolj internetnih omrežjih, je naše poslanstvo, dragi vstajenjski kristjani, ohranjati upanje in prinašati ljudem vedrino z velikonočno zavestjo, da je Kristus vstopil v trpljenje in ga že zmagal.“
Nagovor nadškofa metropolita Marjana Turnška objavljamo v celoti
Dragi bratje in sestre z velikonočno vero v srcu,
potem, ko je aleluja ob praznem grobu z radostjo napolnila naša srca in smo z vstajenjsko procesijo oznanili svetu, da je Kristus res vstal, smo pravkar prisluhnili enemu izmed prvih sporočil o vstajenju, kot ga je zapisal evangelist Janez. »Navsezgodaj, še v temi,« (Jn 20,1) je Marija Magdalena pohitela h grobu. Ker je bila v njej bila ljubezni, je videla tudi v temi. Seveda evangelist ne govori o zunanji temi, ampak o temi src, ki ne ljubijo in zato ne vidijo prav. V tistem jutru je bila Magdalena prva pri grobu, ker je ljubezen vedno prva, kjer je treba pregnati temo, stisko, bolečino ali žalost. Ob odprtem in praznem grobu se je ta skrivnostna obiskovalka sprva prepustila strahu, zato ni zmogla pravilno razbrati znamenj. A ljubezen ji je kljub temu dala krila, da ni ob grobu obupala, ampak stekla, gnana od bolečine ljubezni, k Jezusovim učencem. Ko se je vrnila s Petrom in Janezom h grobu, je z njima prav razbrala, kaj pomenijo povoji na tleh, prtič »posebej zvit na drugem mestu« (Jn 20,7); skupaj so videli in verovali. V moči skupnosti Kristusovih učencev je dojela, da je v Kristusu ljubezen močnejša od smrti. Zato je tudi vsak, ki je z njim povezan v ljubezni, iztrgan večni smrti.
Dragi vstajenjski kristjani, sedemkrat je v današnjem odlomku omenjen prazen grob, kar je simbolni izraz dejstva, da je v bistvo naše vere zapisan prazen grob; ne le Kristusov, ampak tudi tvoj in moj in naših dragih. Krščansko veselo oznanilo ne predpostavlja človekovega konca v grobu in smrti, ampak v vstajenju, zato je grob prazen. In ko poživljena ljubezen preplavi srca teh prvih obiskovalcev groba, vidijo in verujejo (prim. Jn 20,8). Vera in ljubezen nista slepi. Vstalega vidi, kdor ga je sposoben kontemplirati z ljubeznijo. Končno ima samo ljubezen oči, ki so sposobne videti vso resnico. Vera pa je pri tem poglobljena inteligenca, ki nadgradi razumsko in čustveno inteligenco. S tem omogoči človeku dojeti najgloblji smisel dejstev. V tem pogledu je vera najbolj racionalno dojemanje resničnosti, najbolj celovito. Iz golega opazovanja, gledanja, preide v zrenje, torej v kontempliranje resničnosti; ob tem, dejstva in dogodki postanejo simboli osebnega odnosa med ljudmi ter med ljudmi in Bogom. Zato nam vera omogoča, da osvobajamo današnjo resničnost iz zgolj potrošniško-uporabnega dojemanja v odnosno-ljubezensko perspektivo.
In prav to spremenjeno dojemanje resničnosti je naše velikonočno poslanstvo, dragi bratje in sestre. Ker dogodek vstajenja Jezusa Kristusa predstavlja vrhunec vere, da je Kristus kot prvi premagal zadnjo posledico greha – smrt, in s tem odprl izhod iz vseh ječ tega sveta. Uresničil je vsebino upanja in hrepenenja vseh ljudi, ki na dnu vseh svojih želja in hrepenenj nosimo željo po nesmrtnosti ljubezni, ki jo je naše srce sposobno okusiti in podarjati. Zaradi tega smo poslani v svetu udejanjiti popolno spoštovanje do vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Vsak človek že s spočetjem postane »eden izmed nas« in ima večno vrednost prav zaradi sposobnosti ljubezni, ki se bo v njem lahko razvila, vse do možnosti vstajenja in večnega življenja.
V letošnjem pastoralnem letu, ki ga živimo pod geslom pravičnost v ljubezni, želimo katoličani to vstajenjsko vizijo še očitneje vtkati v naš pogled in delovanje na vseh področjih družbenega življenja. Kajti vsi štirje temelji družbenega nauka Cerkve koreninijo v velikonočni skrivnosti. Ker je Jezus Kristus vstal, je človek kot duhovno, duševno in telesno bitje v vseh razsežnostih nedotakljiva vrednota; in to je osebnostno načelo družbenega delovanja. Ker je Kristus za vse umrl in vstal, smo poklicani, da izstopimo iz duhovne smrti egoizma v življenje delovanja za skupno dobro in da kot državljani tudi v trenutnih družbenih sistemih dosledno uresničujemo načelo skupnega dobrega. Ker je Jezus Kristus z učlovečenjem, trpljenjem in smrtjo postal z nami solidaren v vsem, nas trajno usmerja v solidarnost in vzajemnost med seboj na vseh ravneh življenja. Čeprav je on Odrešenik, nas ni izključil iz odrešenjskega dogajanja, marveč nas sorazmerno naši sposobnosti vključil – po načelu porazdeljene pristojnosti (subsidiarnosti).
Svet je ostal v temi, a z vstajenjem je zasvetila luč, ki je nič ne more več ugasniti. Vsi, ki v to vstajenje po besedi apostolov in drugih prič verujemo, smo poklicani biti luč in prinašati luč drugim. Ko doživljamo težke čase odrekanja in varčevanja, izgubljanja služb in odrinjanja na rob preživetja ter nove oblike osamljenosti ob zgolj internetnih omrežjih, je naše poslanstvo, dragi vstajenjski kristjani, ohranjati upanje in prinašati ljudem vedrino z velikonočno zavestjo, da je Kristus vstopil v trpljenje in ga že zmagal.
Ob srečanju z Vstalim Gospodom veljajo za nas besede iz Apostolskih del: »Mi smo priče vsemu /…/ Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je naročil, naj oznanimo ljudstvu in pričamo« (Apd 10,39–41). Iz dneva v dan poglabljamo svojo osebno vero in jo kot goreči evangelizatorji s pričevanjem življenja in z besedo, napolnjeno z Duhom, brez strahu oznanimo prav vsem. Kristus je umrl in vstal za zagovornike in kritike družinskega zakonika, za istospolno in heterospolno usmerjene, za bogate in revne … za vse!
»Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus« (Kol 3,1–4), je Pavlova velikonočna spodbuda, ki nam v jubilejnem Slomškovem letu priprave na obhajanje 150-letnice njegove smrti v sluhu svetosti, privablja v spomin navdušujoče besede bl. škofa Antona Martina, s katerimi sklenimo to velikonočno premišljevanje: »Povzdigujmo svoje srce, moji bratje in sestre; v nebesih smo doma; priti v nebesa naj bo naše prvo in največje poželenje; od ranega jutra do trde noči naj se naše srce veseli svetih nebes. Čeprav naše telo hodi po zemlji, naj bodo dušne želje v nebesih, kjer se oko ne bo nagledalo, uho ne naslišalo veselja, ki je pripravljeno za nas … Naj velja, kar hoče, nebesa morajo biti naša. Bog nam pomagaj – Bog nam jih daj!«.
