Goduje sveta Ludovika de Marillac

| 15.03.2012, 10:15

V Katoliški Cerkvi 15. marca praznujemo god sv. Ludovike de Marillac. Redovna ustanoviteljica in karitativna delavka je umrla prav na ta dan leta 1660. Med blažene je bila prišteta 9. maja 1920, med svetnike 11. marca 1934. Papež Janez XXIII. jo je 10. februarja 1960 razglasil za nebeško zavetnico sodelavcev v krščanskih socialnih ustanovah.

Ludovika de Marillac se je rodila 12. avgusta 1591 v Parizu. O sebi je dejala, da je bila od rojstva zaznamovana s križem in da praktično nobeno življenjsko obdobje ni minilo brez trpljenja. Medtem ko je bil njen oče potomec starega plemiškega rodu, o njeni materi ni nič znanega. Leta 1595 se je oče drugič poročil in ker je mačeha, vdova, pripeljala s seboj še štiri otroke, je oče poslal Ludoviko v samostanski zavod v Poissy, ki so ga vodile dominikanke. Za deklico se je zavzela pobožna in izobražena redovnica, očetova sestrična, ki ji je materinsko ljubezen nadomestila z nadnaravno in jo vodila na pot kreposti. Po takratni navadi se je med drugim učila tudi latinščine, obenem je razvila svoj slikarski talent.

Ko je imela 13 let, jo je prizadela očetova smrti. Kljub številnemu sorodstvu se je čutila osirotelo. Še bolj se je poglobila v molitev in premišljevanje. Zaobljubila se je, da bo vstopila h kapucinkam, a jo je kapucinski provincial, h kateremu se je obrnila po nasvet, prepričal, da je ta zaobljuba ne veže, ker zaradi slabotnega zdravja ni za samostansko življenje. Uklonila se je želji sorodnikov in se 5. februarja 1613 poročila. V zakonu je živela 12 let. Rodila je sina Mihaela, ki ga je skrbno vzgajala, toda mož je hudo zbolel in Ludovika se je znašla v malodušju, zašla je tudi v verske dvome. Ko je bila na robu obupa, je v Pariz prišel sv. Frančišek Saleški. Po srečanjih z njim je znova našla mir. Škof Camus ji je leta 1623 dovolil, da je izpovedala zaobljubo vdovstva, če njen mož umre.

Istega leta na binkoštni dan je dobila notranje razsvetljenje, naj vztraja ob možu, da bo že prišel čas, ko se bo zaobljubila uboštvu in pomagala ubogim. Moč njenega duha je še zrasla, ko se je leta 1624 srečala s sv. Vincencijem Pavelskim, ki je postal njen duhovni spremljevalec. Vključil jo je v delo gospa krščanske ljubezni, najprej kot pomoč bratovščinam na podeželju, nato tudi pri ustanavljanju bratovščin v Parizu. Ker mestne gospe vseh opravil pri ubogih niso zmogle same, so se za pomoč ponudila revna kmečka dekleta. Prva med njimi je bila Marjeta Nazo, za njo so prišle še druge. Ludovika je spoznala, da je najbolje, da živijo skupaj in da se na poslanstvo duhovno dobro pripravijo. Prve štiri dekleta je sprejela v svoje stanovanje, jih uvajala v duhovno življenje in jih preizkušala. 29. novembra 1633 so se skupaj odločile, da bodo pod stalnim vodstvom iz ljubezni do Boga svoje življenje posvetile bolnikom in revežem. To je bil začetek Družbe hčera krščanske ljubezni.

Število kandidatk je hitro raslo, še hitreje delo za njihovo vzgojo in šolanje. Ludovika je ves čas vztrajno opravljala svoje dolžnosti, ki so pogosto zahtevale junaško odločnost, veliko potrpljenja in zaupanja v Božjo previdnost. Vincencij Pavelski je rekel, da jo pri življenju bolj ohranjajo duševne kot telesne sile. Leta 1656 je prvič hudo zbolela. Okrepila se je le za silo in nadaljevala z vodstvom, ki je ob naglem širjenju družbe hčera krščanske ljubezni terjalo izredne napore. Kljub bolehnosti in veliki spokornosti je dočakala 69 let.

Na njeno željo so jo pokopali na pokopališču župnije, v kateri je živela. Na grob so postavili križ z napisom Spes unica - Edino upanje. Pozneje so njene posmrtne ostanke prenesli v kapelo materne hiše Hčera krščanske ljubezni v Parizu. Danes je po svetu približno 33 tisoč usmiljenih sester, ki z deli ljubezni pričujejo, kaj zmore slaboten človek, ki sledi Bogu in se prepusti njegovi milosti.