Zakaj gremo kristjani ljudem na živce?
| 28.07.2011, 09:15
Danes in tukaj sprave ne more biti in je ne sme biti. Fašizem in nacifašizem si zaslužita le naše sovraštvo. Služinčad okupatorja pa si ne zasluži našega sovraštva ampak samo prezir. In to je tisto kar kolaboracioniste boli, ker ne morejo biti rehabilitirani.« (Svetlana Makarovič, Nanos 30. april 2011) V Liberalni akademiji ugotavljamo, da je po nedavnem shodu v organizaciji Civilne iniciative za družino in pravice otrok pred parlamentom postalo otipljivo dvoje: da Slovenija počasi stopa na pot ideološke restavracije katolicizma in konzervativnih vrednot, ki nas, ne le glede pravice istospolno usmerjenih, vodijo proč od razsvetljenskih idealov Evrope in spoštovanja temeljnih pravic v Evropski uniji, hkrati pa je jasno tudi, da politično in vrednostno stopicamo za kar nekaj desetletij nazaj.« (Izjava Liberalne akademije, 15.6. 2011) Cerkev preprosto nima več prvenstva v družbi, da bi lahko sama razlagala, kaj je tista končna resnica in kaj so prave vrline. Lahko se v pravljičnem gradu Vatikanu igrajo žrtve in kričijo, da gre za zaroto proti njim. A težava je drugje: čas jih je povozil. Če novemu svetu nimajo več kaj ponuditi, lahko tudi izumrejo. Evolucija pač.« (Erik Valenčič, Mladina, 13.5. 2011)
Umik v zasebnost ali agresivnost kristjanov
Najbolj pogost odziv kristjanov na vse te očitke je umik v zasebnost ali agresivnost. Velika večina kristjanov se ne želi izpostavljati in izražati lastna stališča. Pridno delujejo v svojih društvih in župnijah, pojejo v pevskem zboru in hodijo ob nedeljah k maši. Druga skupina so tisti, ki na očitke in provokacije reagirajo agresivno. So neke vrste ‘križarji’, ki čutijo poslanstvo v tem, da javno branijo svoja stališča do zadnje kaplje krvi in prepričajo ostale v svoj prav. Taki po večini zelo redko spremenijo svoje mnenje, so brezkompromisni, običajno se počutijo kot samotni jezdeci, ki jih družba ne razume, kako se žrtvujejo na oltarju domovine in kako so z brezkompromisno držo eni redkih, ki dosledno izpolnjujejo svoje poslanstvo. Ne morejo razumeti, kako ljudje vendarle že ne spregledajo, da imajo prav.
Zakopani v bojne okope
Zgodovina vedno znova dokazuje, da ne ena ne druga drža ne obrodi želenih sadov. Dejstvo je, da moramo katoličani v Sloveniji narediti tudi temeljito samorefleksijo, kje smo ga sami polomili. Da za vse niso krivo samo ‘rdeči’ in udbomafija. Kako to, da Katoliška cerkev danes pri toliko ljudeh vzbuja toliko sovraštva? Najenostavnejša razlaga je, da je zato kriv totalitarni sistem naše polpretekle zgodovine in njeni privrženci in nasledniki, ki vztrajno prenašajo sovraštvo do KC na nove rodove. In tukaj se ustavimo. Očitkov zares ne poslušamo. Tudi tistih, ki so upravičeni, pa jih zaradi našega že ustaljenega mnenja o ‘nasprotnikih’ kar preslišimo. S tem sami pomagamo pri situaciji, ko drug drugega več ne poslušamo, ko se zakopljemo v svoje bojne okope. KC je s pomanjkanjem samokritičnosti in z samozadostnostjo občutno prispevala k zmanjševanju ugleda in k povečanju odpora ljudi zoper njo. Tudi takšnih ljudi, ki se ne obremenjujejo z ideološkim bojem ali celo takšnih, ki so nekoč bili privrženci Cerkve, pa so iz nje izstopili.
Brez kritike na račun KC bi nekateri izgubili svoje poslanstvo
Če agresivno in pokroviteljsko reagiramo na očitke in provokacije, potem se včasih vedemo kot slon v trgovini s porcelanom. S tem pa utrjujemo stališča in mnenja naših ‘nesimpatizerjev’. Tudi umik v zasebnost ni rešitev. Sam imam občutek, da želimo prevečkrat z glavo skozi zid uveljavljati svojo resnico in pravičnost. Pri tem pa povzročimo ravno nasprotni učinek od želenega.
Vedno bodo obstajale Svetlane, Miheljaki, Dragoši, Štrajni, Smrketi ipd. ne glede na to kolikokrat se bo KC opravičila za svoja slaba dejanja in ne glede na to, kako dosledni bomo v svojem izpolnjevanju evangelija. Ljudje, ki se napajajo od nestrpnosti in od potrjevanja lastne superiornosti, bodo v tem tudi vztrajali. Ker jim je to pomemben življenjski navdih. Si predstavljate Miheljaka če ne bi bilo KC in Janeza Janše? Ja kaj bi pa pisal? Enako lahko velja za naše religiologe. Njihovo poslanstvo bi izgubilo smisel. Za te ljudi se nima smisla obremenjevati. To pa po drugi strani ne pomeni, da smo imuni za utemeljene očitke. Bolj nas mora skrbeti za odpor ljudi, ki so ideološko neobremenjeni, ali so nekoč bili celo del cerkvenega občestva.
Prekiniti z ustaljenimi vzorci mišljenja
Kristjani v Sloveniji se moramo znebiti bremena preteklosti in neskončnega in brezplodnega iskanja sprave. Razumem, da ljudje, ki so bili osebno vpleteni, tega ne morejo storiti. Pa vendar kristjani smo tudi mlajše generacije, ki s tem nismo imele nič. Če že od nasprotne strani ne moremo pričakovati sprave, je posiljevanje z njo in uveljavljanjem absolutne pravice brezpredmetno in neproduktivno. Krivice so se vedno dogajale. Z ene in druge strani. Te se niso začele z drugo svetovno vojno.
Če želimo resnično prispevati k boljši prihodnosti družbe, potem je potrebno spremeniti dosedanje vzorce mišljenja. Vzorce, ki Slovenijo vse bolj razdvajajo in zastrupljajo. S pogrevanjem preteklosti se v bistvu želi vzdrževati črno belo sliko in deliti svet na izdajalce in zmagovalce. Na dobre in zle. Vojno se želi podaljšati v sedanjost in prihodnost. Bistvo pogrevanja ni v iskanju resnice ampak v boju za status in legitimnost v družbi. Temu je pa malo mar za resnico. Na to kristjani nikoli ne smemo pristati. Krščanstvo, ki je sooblikovalo Evropo in postavilo njene temelje, ima veliko za ponuditi tudi novemu svetu. Pa čeprav je že sama misel na kaj takega razlog za povzročitev prave histerije pri nekaterih. Bliža se predvolilni čas in pričakovati je, da se bo širjenje fobije pred KC in ‘restavracijo katolicizma’ samo še stopnjevalo. Na nas pa je, kako bomo na to reagirali. Z agresivnostjo, z umikom v zasebnost ali kot nas uči sam Jezus: »In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt:10,14)
