Pogledi Slovenije in njeni tretjerazredni prebivalci

Slovenija | 08.06.2011, 16:33

V četrtkovih Pogledih Slovenije na RTV Slovenija je bila tema pogovora nov družinski zakonik. Najprej je potrebno priznati, da je bilo to eno redkih soočenj, če ne celo edino, na katerem so svoj dvom v socialni eksperiment lahko podali tudi strokovnjaki, ki se ne strinjajo s predlaganim zakonikom. Pa vendar v celoti gledano tudi ta oddaja kaže način obravnavanja tematike, da ljudi, ki zagovarjajo družino, ki jo sestavljajo oče, mater in otroci, postavljajo v položaj tretjerazrednih prebivalcev Slovenije.

Ima samo politika pravico sodelovati na javni radioteleviziji?

Prvo vprašanje je sestava in izbira gostov. Večina prisotnih je bila za zakon. Če samo pomislimo, koliko družin je v Sloveniji in koliko jih zagovarja klasično družino, bi moralo biti v takšnem soočenju teh precej več. Pa vendar jih ni bilo niti polovico. Drugi pomislek je, od kje prihajajo gostje. Na oddaji ni bilo nobene družine ali predstavnika družine, recimo Civilne iniciative za družino, ki je glas javnosti. Torej so v imenu družin govorili predvsem drugi. Odločitev o sestavi gostov je zato v celoti gledano velika napaka. Zato ni čudno, da je sama oddaja že pred začetkom burila duhove, da je Civilna iniciativa za družino protestirala, ker ni bila povabljena v oddajo. To je edino pravilno, kar je naredila. Tudi sam sem se odzval povabilu in poslal pritožbo glede oddaje na RTV Slovenija, ker menim, da bi bilo potrebno v vseh takih primerih upoštevati glas javnosti.

Tretjerazrednost kot splošno sprejeto dejstvo

V Sloveniji smo prišli v stanje, ko mediji v primeru družinskega zakonika velikokrat ne služijo iskanju resnice, ampak medije razumejo kot orodje za izvajanje kulturnega, političnega in ideološkega boja. Ne gre več za iskanje resnice, ampak za ustvarjanje realnosti kot si jo želijo, četudi na škodo drugega ali na škodo neke skupine ljudi.

Tako se v Sloveniji ustvarja skupina tretjerazrednih ljudi, to so vsi tisti, ki zagovarjajo klasično družino, ki jo ustvarjajo mož, žena in otroci. Oziroma vseh teh, ki v svojem javnem delovanju upoštevajo in citirajo raziskave in ugotovitve, ki gredo v prid klasični družini.

Zavajanja, manipulacije in še enkrat manipulacije

Še bolj problematično je bilo poročilo na domači strani RTV Slovenije po koncu oddaje. Poročilo o oddaji je pisano tako, da favorizira samo eno stran, to je zagovornike zakona. In kjer so določeni pomembni deli oddaje, ki ne gredo v prid zagovornikov zakona, zamolčani. Kar ni bilo povedano na domači strani in česar RTV Slovenija že dalj časa ne navaja, je to, da zvezo med možem in ženo ščiti 180 držav sveta od 195 držav. Kar na domači strani ni napisano, bi bilo pa potrebno, so komentarji Bogdana Žorža. Kot strokovnjak trdi, da obstajajo raziskave, ki zagovarjajo posvojitve, kot tudi take, ki kažejo na posledice. Noben strokovnjak v Sloveniji, če je le pošten, ne more trditi, da omenjeni zakon ne bo imel negativnih posledic, ker tega preprosto ni možno trditi. Zato o predlogu zakona lahko rečemo samo to, da je to socialni eksperiment in to na celotnem narodu. Prav bi bilo, da bi v Sloveniji na to temo  imeli resno strokovno razpravo. Dodatno na portalu manjkata vsaj še dva sklopa Bogdana Žorža. Prvi zadeva mednarodne posvojitve otrok v primeru homoseksualnih zvez. Kar se pri nas zamolči je to, da je potrebno otrokom v takih primerih zagotoviti stik s koreninami, to je narodom, vero, kulturo in običaji. To so koristi otroka, o katerih pa se Evropa in tudi Slovenija, delata slepo. O tem se v Sloveniji seveda ne govori, se pa mednarodne posvojitve omenjajo kot sredstvo pritiska, da je potrebno sprejeti družinski zakonik. Podobno je s permisivno vzgojo, za katero so strokovnjaki ne dolgo časa nazaj trdili, da je edina pravilna. Sedaj se ve, da je bila to strokovna napaka. In Žorž opozarja, da se tudi v tem primeru lahko zgodi podobno.

Izstop iz tretjerazrednosti

Samo objektivno poročanje in iskanje resnice lahko privede do stanja v katerem bomo lahko vsi zadovoljni. In kot je rekel Jezus, samo resnica nas lahko osvobodi. Pričevanje za resnico pa je možno samo tako, da govorimo in pričujemo, kaj pomeni živeti zakonski odnos, in da tudi to vprašanje in ta tema postane v družbi pomembna.