Jože BartoljJože Bartolj
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Tone GorjupTone Gorjup
Škof Stanislav Lipovšek v pogovoru pred sveto mašo (foto: Izidor Šček)
Škof Stanislav Lipovšek v pogovoru pred sveto mašo

VIDEO: Škof Lipovšek na Brezjah: Jezus pozna križe in bremena

Slovenija | 18.06.2011, 11:52

Slovensko narodno svetišče na Brezjah je dopoldne gostilo že 43-to narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših. Slovesno somaševanje je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek. V nagovoru po evangeliju se je vsem bolnim in ostarelim v imenu Cerkve na Slovenskem zahvalil, da z molitvijo in tiho žrtvijo spremljajo in pomagajo reševati posebej pereča vprašanja in naloge Cerkve v naši domovini, med katera prav gotovo spada vedno bolj zaskrbljujoče stanje vsled pomanjkanja duhovnih poklicev.

Celjski škof Lipovšek je poudaril, da živimo v času, ko se zdi, da se vse spreminja, da ni nič več trdnega, oprijemljivega, ko ima vsak svoj prav.

„Še več, povsod se soočamo in srečujemo s kriznimi pojavi, ne le na ekonomsko-socialnem območju, ampak tudi v vseh drugih življenjskih okoljih, ko se ekonomski krizi pridružujejo duhovna, moralna in tudi verske kriza, ki se s svojimi lovkami plazijo celo v zavetja naših domov in družin. Tudi v cerkvenih ustanovah nismo imuni pred temi pojavi, zato se upravičeno postavlja vprašanje, kam vse to vodi,“ se je vpraša škof in dodal, da so vsi danes priromali k Božji Materi Mariji, k Mariji Pomagaj na Brezje, da bi na novo ugledali luč, da bi na novo vstopili v luč, ki nam sveti na poti življenja. „Jezus pozna križe in bremena, s katerimi se srečujemo na poti življenja. Pozna vaše križe in težave, dragi bolniki, invalidi in vsi preizkušani bratje in sestre. Zato pojdimo k njemu in vstopimo v objem njegove ljubezni, v skrivnost njegovega križa, njegovega trpljenja smrti in vstajenja, da bodo tudi naši križi postali sladko breme, vir posvečenja in zveličanja.“

Romanje na Brezje je po besedah celjskega škofa izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki je delo odrešenja uresničil z velikonočno skrivnostjo svojega trpljenja, smrti in vstajenja. „Ta izpoved vere je istočasno zahvala vam, dragi preizkušani bratje in sestre, zahvala, da ste vstopili v skrivnost Gospodovega križa in trpljenja in ste kot taki blagoslov za svet, v katerem živimo, nosilci odrešenja, najbolj zvesti sodelavci in sodelavke za delo odrešenja, za rast Božjega kraljestva med nami.“

V vas gledamo, v vas srečujemo Jezusa Kristusa, križanega, od mrtvih vstalega Gospoda, je povedal škof. „Danes, na 43. narodnem romanju bolnikov in invalidov smo zato vsi povabljeni, da bi poživili in poglobili dar Božjega življenja v nas in bi po Mariji obnovili zavezo in povezanost z Jezusom Kristusom, da bi še globlje ugledali naše duhovno poslanstvo, ki nam ga zaupa in v katero nas po skrivnosti svojega trpljenja in vstajenja vabi Kristus Gospod. To vabilo velja vam, dragi preizkušani bratje in sestre, to vabilo pa velja tudi nam, ki smo še kolikor toliko zdravi in obvarovani pred večjimi preizkušnjami, da bi razumeli, da se naše krščansko življenje prvenstveno uresničuje v službi bratom in sestram, še posebej tistim, ki so obloženi s težkim križem bolezni, invalidnosti, osamljenosti ali z drugimi tegobami vsakdanjega življenja.

Ob sklepu je celjski škof spomnil tudi na blaženega papeža Janeza Pavla II., ki nas po njegovih besedah nagovarja tudi z zgledom njegovega Bogu in bližnjemu posvečenega življenja, ki ga je izražalo tudi njegovo geslo in življenjsko vodilo: Ves tvoj, o Mati. „Ves Marijin, če ves Marijin, tudi ves Jezusov, ves za njegovo Cerkev, za brate in sestre ... In to je Božje kraljestvo, ki naj tudi na današnjem romanju obrodi bogate sadove.“

Image 5004
Slovesna maša; Brezje 2011
Nagovor škofa Stanislava Lipovška na 43. narodnem romanju bolnikov in invalidov na Brezjah

Dragi romarji, zbrani pri Mariji Pomagaj na Brezjah, dragi bolniki, invalidi, starejši, onemogli in vsi preizkušani bratje in sestre, sobratje duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, dragi spremljevalci – domači, prijatelji naši preizkušanih bratov in sester, dragi organizatorji letošnjega 43. narodnega romanja bolnikov in invalidov na Brezje, sestre in bratje v Kristusu!

Ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju našega že 43. narodnega romanja bolnikov in invalidov pri Mariji Pomagaj na Brezjah, smo poslušali dobro znani evangelij, ki poroča, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto. Podobno smo tudi mi prišli na obisk k Božji in naši nebeški Materi Mariji, ki nas vse sprejema. Elizabeta blagruje Marijo in se veseli, da je sprejela Božji načrt in postala Odrešenikova Mati, ko pravi: »Blagor ti, ki si verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ti je napovedal Gospod« (prim. Lk 1,45). In Marija v vsej svoji skromnosti in ponižnosti pritrdi »da, moja duša poveličuje Gospoda, kajti velike reči mi je storil on, ki je mogočen ...« (prim. Lk 1,46–49).

Tudi mi, sestre in bratje v Kristusu, bi lahko skupaj z Marijo rekli nekaj podobnega. Tudi nam je Gospod storil velike reči, ko nas je poklical in izvolil, da smo kristjani, da smo učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. To smo postali pri krstu, ko smo vstopili v Božje kraljestvo in bili, kot pravi apostol Peter, »vzidani v duhovno zgradbo in smo zdaj kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč« (prim. 1 Pt 2,5–9). Ta dar, to izvolitev smo na novo doživljali v dneh velikonočnega časa in še posebej preteklo nedeljo, na binkoštni praznik, ki je na nek način rojstni dan Cerkve. Apostoli so napolnjeni in prenovljeni z darovi Svetega Duha krenili na pot oznanjevanja evangelija vsemu stvarstvu, kakor jim je naročil Jezus Kristus. In to dogajanje, to odrešenjsko delo Jezusa Kristusa za posvečenje vsega stvarstva se uresničuje že 2000 let in se bo po Gospodovem zagotovilu uresničevalo, do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ki pa ne bo konec, ampak kot uči Sveto pismo, nastop novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13).

Zakaj to pripovedujem? Zato, ker živimo v času, ko se zdi, da se vse spreminja, da ni nič več trdnega, oprijemljivega, ko ima vsak svoj prav. Še več, povsod se soočamo in srečujemo s kriznimi pojavi, ne le na ekonomsko-socialnem območju, ampak tudi v vseh drugih življenjskih okoljih, ko se ekonomski krizi pridružujejo duhovna, moralna in tudi verske kriza, ki se s svojimi lovkami plazijo celo v zavetja naših domov in družin. Tudi v cerkvenih ustanovah nismo imuni pred temi pojavi, zato se upravičeno postavlja vprašanje, kam vse to vodi?

Mi pa smo, dragi bratje in sestre, danes priromali k Božji Materi Mariji, k Mariji Pomagaj na Brezje, da bi na novo ugledali luč, da bi na novo vstopili v luč, ki nam sveti na poti življenja. Ta luč je Jezus Kristus, ta luč je njegovo delo odrešenja, ki se kljub vsem nasprotnim vetrovom in oviram uresničuje sredi med nami. Ta luč je njegovo vabilo: »Pridite k meni ... vzemite nase moj jarem in učite se pod mene ... zakaj moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (prim. Mt 11,28–30). Jezus pozna križe in bremena, s katerimi se srečujemo na poti življenja. Pozna vaše križe in težave, dragi bolniki, invalidi in vsi preizkušani bratje in sestre. Zato pojdimo k njemu in vstopimo v objem njegove ljubezni, v skrivnost njegovega križa, njegovega trpljenja smrti in vstajenja, da bodo tudi naši križi postali sladko breme, vir posvečenja in zveličanja (prim. Mt 11,30).

Naše romanje je zato izpoved vere v Jezusa Kristusa, ki je delo odrešenja uresničil z velikonočno skrivnostjo svojega trpljenja, smrti in vstajenja. Ta izpoved vere je istočasno zahvala vam, dragi preizkušani bratje in sestre, zahvala, da ste vstopili v skrivnost Gospodovega križa in trpljenja in ste kot taki blagoslov za svet, v katerem živimo, nosilci odrešenja, najbolj zvesti sodelavci in sodelavke za delo odrešenja, za rast Božjega kraljestva med nami.

Romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje
Romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje © Izidor Šček
V vas gledamo, v vas srečujemo Jezusa Kristusa, križanega, od mrtvih vstalega Gospoda, ki nam govori: »Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (prim. Mt 25,40). Danes, na 43. narodnem romanju bolnikov in invalidov smo zato vsi povabljeni, da bi poživili in poglobili dar Božjega življenja v nas in bi po Mariji obnovili zavezo in povezanost z Jezusom Kristusom, da bi še globlje ugledali naše duhovno poslanstvo, ki nam ga zaupa in v katero nas po skrivnosti svojega trpljenja in vstajenja vabi Kristus Gospod. To vabilo velja vam, dragi preizkušani bratje in sestre, to vabilo pa velja tudi nam, ki smo še kolikor toliko zdravi in obvarovani pred večjimi preizkušnjami, da bi razumeli, da se naše krščansko življenje prvenstveno uresničuje v službi bratom in sestram, še posebej tistim, ki so obloženi s težkim križem bolezni, invalidnosti, osamljenosti ali z drugimi tegobami vsakdanjega življenja.

Cerkev, družina Božjih otrok, se je vedno trudila, da bi hodila po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega Pastirja in Usmiljenega Samarijana, ki je hodil okrog in delil dobrote. Služba bližnjemu, služba malim ubogim in trpečim je bila in mora biti razpoznavno znamenje Kristusovih učencev. Ko je Janez Krstnik poslal svoje učence k Jezusu s vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti ali naj drugega čakamo«, je Jezus odgovoril: »Povejte Janezu Krstniku, kar ste videli in slišali: slepi spregledujejo, hromi hodijo in ubogim se blagovest oznanja« (prim. Mt 11,2–6).

In v današnjem prvem berilu, smo srečali dva Jezusova učenca, Petra in Janeza, ki že uresničujeta to poslanstvo. Ko sta šla v tempelj molit, sta pri vratih srečala hromega, ko je prosil miloščine. Ko se je zaupno uzrl v Petra, misleč, da bo kaj dobil, mu le-ta pravi: »Zlata in srebra nimam, kar imam to ti dam. V imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi« (prim. Apd 3,6).

Zgled Jezusa Kristusa in njegovih apostolov je vedno navdihoval Jezusove učence in celotno Cerkev, da je v službi bratom in sestram videla svojo prvenstveno nalogo, svoje razpoznavno znamenje in je po svojih močeh in na mnogotere načine uresničevala Petrov program: »Vstani in hodi« (prim. Apd 3,6). Res je, da so čudežna telesna ozdravljenja bolj izreden pojav in le redki ljudje so obdarjeni s tem darom, vsi pa smo poklicani in usposobljeni, da uresničujemo duhovna dela usmiljenja, saj vstani in hodi ne pomeni najprej fizično-telesne ozdravitve, ampak duhovno ozdravljenje, vstop v skrivnost Gospodovega križa, v luč njegovega trpljenja, smrti in vstajenja, vstop v luč in pripravljenost sprejeti križ in v njem videti pot, poslanstvo, polnost in smisel življenja.

Vse to skrivnostno dogajanje uresničuje in poživlja posebno znamenje – zakrament bolniškega maziljenja, ki dobesedno uresničuje pot in ravnanje Cerkve, ki jo srečamo že v apostolski dobi, ko apostol Jakob v Jezusovem imenu naroča: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni« (prim. Jak 5,14–15). Ta zakrament boste po nagovoru lahko prejeli tudi tu zbrani bolniki, invalidi in onemogli, vaši spremljevalci pa vas bodo opremili s posebno svečko, da bodo duhovniki, ki bodo skupaj z menoj podeljevali ta zakrament, videli, kdo je pripravljen za njegov prejem. Zakrament bolniškega maziljenja ima, podobno kot drugi zakramenti, svojo naravo in pomen. Namenjen je preizkušanim bratom in sestram v težji bolezni. Ko podeljuje duhovno moč za prenašanje bolezni, odpusti grehe in, če je Božja volja, tudi telesno zdravje.

Zakrament bolniškega maziljenja je navdihoval tudi vse drugo dogajanje v službi trpečim bratom in sestram. Tako so ob samostanih in drugih cerkvenih ustanovah rasla prva zavetišča in bolnice – hospici za uboge in trpeče, o čemer pričajo tudi še nekatera ohranjena krajevna imena kot sta npr. Spital in Špitalič.

Najstarejši meniški redovi in tudi nekateri viteški redovi kot so npr. ivanovci, poznejši Malteški viteški red so v središče svojega duhovnega poslanstva postavljali službo bližnjemu: obrambo vere in pomoč ubogim. Na začetku drugega tisočletja je Bog za službo ubogim in trpečim poslal sv. Frančiška Asiškega in redove, ki izhajajo iz njegove karizme. Za uboge in trpeče so živeli sv. Elizabeta Ogrska in člani njene redovne družine. V novejšem času Bog pošilja sv. Janeza od Boga in njegove usmiljene brate, sv. Vincencija Pavelskega in njegove dobrodelne ustanove, v našem času pa bl. mater Terezijo, ki s svojimi sestrami služi najbolj ubogim med ubogimi.

Naše romanje se vključuje v pastoralno leto 2010/2011, ki je bilo posvečeno dobrodelnosti, solidarnosti in prostovoljstvu, in na nek način predstavlja tudi njegov vrhunec. Leto je obrodilo bogate sadove še posebej na karitativnem področju, tako na slovenski kot tudi na škofijski in župnijski ravni. Dovolj je, da pogledamo zapisnike plenumov škofijskih in župnijskih Karitas, kjer aktivno sodeluje na tisoče prostovoljk in prostovoljcev, pripravljenih pomagati, reševati, tolažiti, biti blizu trpečim in preizkušanim bratom in sestram. To je zaklad, to je bogastvo Cerkev v naši domovini.

Veliko dobrega naredijo tudi različna stanovska združenja, posebej Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Slovenije, Vera in luč in druga združenja in dobrodelne ustanove, ki se povezujejo z revijama Prijatelj in Ognjišče. Tu so še svetne dobrodelne ustanove, ki imajo tudi zelo dobro razvejane dejavnosti, vse medicinsko- zdravstvene in socialne ustanove, ki se jim danes še posebej zahvaljujemo za njihovo požrtvovalno delo in plemenito poslanstvo. Prav tako se iskreno zahvaljujemo vsem prirediteljem današnjega romanja, duhovnikom, sorodnikom in prijateljem naših bolnikov invalidov in starejšim, da ste jim omogočili to romanje, in tudi šoferjem, ki so romarje pripeljali in redarjem ter gostincem, ki so poskrbeli za njihovo prijetno in varno počutje. Zahvala organizatorjema – reviji Ognjišče in Radiu Ognjišče, kakor tudi očetom frančiškanom, ki so nas, kot vedno, gostoljubno sprejeli in vsem, ki ste pripravili oltarni prostor in spremljate bolnike in invalide. Zahvala Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, članom Malteške pomoči in Malteškega viteškega reda, pa tudi vsem ostalim znanim in neznanim sodelavcem in prostovoljcem, od blizu in daleč, ki ste vsak na svoj način pripomogli, da romanje lepo poteka.

Danes, se želimo posebej zahvaliti vam, preizkušanim bratom in sestram, da ste vstopili v skrivnost Gospodovega križa in ste nosilci, sodelavci odrešenjskega poslanstva Cerkve. V imenu Cerkve na Slovenskem se vam posebej zahvaljujem, da z vašo molitvijo in tiho žrtvijo spremljate in pomagate reševati posebej pereča vprašanja in naloge Cerkve v naši domovini, med katera prav gotovo spada vedno bolj zaskrbljujoče stanje vsled pomanjkanja duhovnih poklicev. Tudi že posvečeni bodo hvaležni za vašo pomoč in molitev, da bodo rasli v zvestobi Jezusu Kristusu in pripravljenosti služiti Božjemu ljudstvu. Zelo dragocena je vaša bližina in duhovna pomoč po naših domovih in družinah, ko z vašo molitvijo in potrpežljivim prenašanjem vsakdanjih križev in težav ustvarjate Božje okolje in na svoj način pomagate ohranjati vrednote krščanskega življenja. Naša zahvala je danes tudi prošnja, da bi vas današnje romanje še utrdilo v vedno novi pripravljenosti: Tukaj sem, Gospod. Hvala ti, da si me poklical. Pripravljen sem, pripravljena sem, s Teboj nositi križ trpljenja in preizkušenj vsakdanjega življenja za ljudi našega časa, za svet v katerem živimo, za Božje kraljestvo.

Ob vseh zaskrbljujočih pojavih v Cerkvi, se prižigajo tudi nove luči, ki prinašajo novo moč, nov duhovni polet in novo upanje. Taka luč je gotovo škofovska sinoda, ki bo oktobra prihodnje leto potekala v Rimu in bo posvečena novi evangelizaciji. To dogajanje je delo Svetega Duha v našem času, ki pastirje Cerkve, duhovnike, redovnike, redovnice in vse člane Božjega ljudstva nagiba, da na novo razmislijo, kaj je treba storiti, da bo naše oznanjevanje in duhovno poslanstvo Cerkve nagovorilo sodobnega človeka in mu približalo bogastvo in moč krščanskega življenja. Veliko je poti.

Prvega maja letos smo doživeli beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. (1978–2005), ki je bil še posebej povezan s Cerkvijo v naši domovini. Kar dvakrat nas je obiskal in nam prižgal svetlo luč na nebu naše duhovnosti – za prvega slovenskega blaženega moderne dobe je v Mariboru razglasil škofa Antona Martina Slomška, da bi nam sveta vera bila še v večji meri luč in materin jezik ključ do zveličavne narodove omike.

Blaženi papež Janez Pavel II. nam sveti in nas nagovarja tudi z zgledom njegovega Bogu in bližnjemu posvečenega življenja, ki ga je izražalo tudi njegovo geslo in življenjsko vodilo: Ves tvoj, o Mati. Ves Marijin, če ves Marijin, tudi ves Jezusov, ves za njegovo Cerkev, za brate in sestre ... In to je Božje kraljestvo, ki naj tudi na današnjem romanju obrodi bogate sadove.

Slovenija, Cerkev na Slovenskem
Rom Đani, ki je zaposlen na novomeški Komunali (photo: posnetek zaslona) Rom Đani, ki je zaposlen na novomeški Komunali (photo: posnetek zaslona)

Rom Đani, ki hodi v službo

Tako nekako so naslovili video prispevek Komunale Novo mesto, v katerem so izpostavili dobro prakso zaposlitve Roma, ki je postal del kolektiva tega podjetja. Kot pišejo, so eno redkih podjetij, ...

Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc) Robert Friškovec (photo: Rok Mihevc)

Sočutje ni pasivnost

Med 17. in 23. novembrom se po vsem svetu vsako leto v okviru Katoliške cerkve in drugih krščanskih cerkva ter skupnosti obhaja teden zaporov. Namen tedna zaporov je, da bi se kristjani zavedali ...