Naš gost: Roman Končar
Slovenija
Roman Končar je sogovornik, s katerim smo lahko načeli različne teme. Zaveda se, da so imeli njegovi učitelji prav. Naučili so ga, da mora igralec hoditi odprtih oči, ušes in srca po svetu. Zato ima mnenje o mnogih rečeh., živi! Na igralsko pot je stopil sam.
Očetu, ki je, ob zgodnji mamini smrti, skrbel zanj, ni upal povedati, da (kot študent tretjega letnika prava) odhaja na avdicijo na igralsko akademijo. Uspelo mu je, sprejeli so ga. Pravo je postalo zgodovina. Ko je za igro in njegov študij izvedel oče, mu je navdušen podaril ploščo Prešernovih poezij v interpretaciji Staneta Severja. Pred sinom je namreč skrival svojo ljubezen do gledališča in nastopanja.
"Majda mi je dala vse!"
Veliko spoštovanje je bilo v pogovoru čutiti ob spominih na prvo taščo, nepozabno igralko ljubljanske Drame. "Majda Potokar mi je dala vse! Enkratna ženska, igralka, ki je ne bomo več imeli. Majda je bila ena sama in edina! To ji danes, toliko let po smrti, priznavajo generacije starejših. Mladi žal ne. Danes so mladi igralci preveč površni. Mladi mislijo, da je igralstvo hec. Pa ni! Deset odstotkov je talenta, ostalih devetdeset pa garanje. Hudo je, če je talenta manj. Poznam kolege, ki so z zavestnim delom dosegli ogromno, a "kri zaledeni" pri omenjenih desetih odstotkih ..."
"Film, ki se ga lotim sanjam vnaprej! Pred prvo klapo vem vse."
Roman Končar zdaj že nekaj let režira, piše filmske in druge scenarije in igra v svojih filmih. Najpogosteje so mladinski. Zgodba z režijo se je začela pri filmu Vlomilci delajo poleti. "Ko sem dobil režijo svojega filma, sem mislil, da so se mi odprla nebesa! Film sem namreč videl v svoji glavi. Ko sem se odpravil na prvo snemanje sem, pred odhodom od doma, poljubil vse stene in vrata. Tako sem se bal odgovornosti. Težko je biti odgovoren za 50 ljudi, težko je svojim kolegom, igralcem, odgovarjati na vprašanja: "Zakaj pa naj odigram tako?" Vedeti moraš kaj želiš. Vsak trenutek snemanja!"
"Svobode ustvarjanja ne moreš živeti v okovih!"
Leta 1992 je odprl svoje prvo podjetje, od takrat sam skrbi za svojo umetniško pot. Najtežje, pravi Roman Končar, je takrat, ko ni denarja za preživetje. In v podjetniških vodah se lahko zgodi tudi to. Pa vendar mu nikoli ni bilo žal, da se je odločil za "delo na svobodi". "Postati sam svoj je ena najboljših odločitev, ki sem jih sprejel v življenju!". Sam sebi sem ravnatelj in direktor. Najlepše pri mojem delu je rojstvo. Nikoli ne morem doživeti večjega užitka, kot je občutek, ko se rodi nova predstava, nova pesem, ko se rodi dramatizacija ... obsediš in se pogovarjaš z nebesi. Takrat si blažen! Zame ni lepšega!"
"Sram me je naše slovenske drže! Bojim se mentalnega genocida."
Naš gost se je pridružil Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve. V odločilnih dneh je s slovensko poezijo nastopal na naših odrih, v ključnih dneh pa z orožjem branil samostojnost. "Ne razumem sodržavljanov, da ne dvignejo glave in ne povedo naglas, da imajo domovino radi. Medijski prostor je, po moje, popolnoma kupljen. S strani tistih, ki bi radi capljali na mestu, ki bi radi zadržali stanje iz petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih let. Svet gre naprej, mi pa bi radi capljali na mestu. Ne bo šlo! Bojim se mentalnega genocida. Če človeku ob rojstvu uvedejo "čip samocenzure", potem je z narodom konec. Jaz na vse to ne pristajam, zato kličem: laž ni vrednota, ne teptajmo vrednot, ki so lastne vsakemu človeku!"
Ob sklepu pogovora je dejal: "Slovenski narod, ne boj se biti slovenski narod. Stoletja so mnogi goreli zato, da bi srčnost, klenost in moč slovenskega jezika dobila institucionalno priznanje. Danes to imamo. Lastno državo imamo. Ne bojmo se biti slovenski narod, s slovenskim jezikom!"
