Slavi KoširSlavi Košir
Aleš KarbaAleš Karba
Petra StoparPetra Stopar

Totalitarni sistemi so plod totalitarne miselnosti

Slovenija | 23.08.2010, 08:42

„Totalitarni sistemi so plod totalitarne miselnosti, ki ni sposobna sprejeti drugačnosti, in brezobzirno s terorjem vsiljuje svoje poglede; za dosego svojih ideoloških ciljev pa ne izbira sredstev in se ne ustavi niti pred zločini,“ je pri sveti maši ob dnevu vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov povedal mariborski nadškof pomočnik Marjan Turnšek. Prepričan je, da so totalitarni sistemi „črne luknje“.

Nadškofu pomočniku so se pri oltarni mizi poleg domačega nadžupnika Roka Metličarja, v župnijski cerkvi svetega Martina v Laškem pridružili številni duhovniki. Skupaj z verniki so prosili za vse žrtve fašizma, nacizma in komunizma.

„Danes smo zbrani tudi v imenu tisočev in tisočev žrtev totalitarnih in avtoritarnih sistemov na tleh naše domovine, milijonov in milijonov žrtev na evropskih tleh in množic, ki jih skoraj ni mogoče prešteti, po vsem svetu. To so tisti, ki so zadnji del svojega zemeljskega romanja stopali po »ozki« in »strmi« poti oropanosti temeljnega človeškega dostojanstva, brez možnosti doseči pravico in dokazati resnico, kajšele da bi bili deležni zadnje duhovne tolažbe. Prestopili so prag »ozkih vrat« telesne smrti, ko so ubiti, napol živi ali povsem živi bili pahnjeni v množična grobišča, strelske jarke, naravna brezna ali rudniške rove in jaške. Blizu želimo biti tudi tistim, ki so sicer preživeli, a so kot žrtve ostali »zaznamovani« za vse življenje in v duši nosijo rane in bol, v javnem življenju pa so okušali, in v marsičem še danes, zapostavljenost, odrinjenost na rob in nepravičnost,“ je v svojem nagovoru po evangeliju dejal nadškof Turnšek, ki se ni izognil dogodkom, ki smo jim bila priča ob odkritju v Barbara rovu. „Če človeško družbo primerjamo vesolju, potem sta ta dva sistema v njem kot sonca in črne luknje. Totalitarni sistemi so »črne luknje«, torej zgoščena energija, ki vse iz okolice vsrka vase, vse zmaliči in uniči; so »orodja« zla, ki seje v okolico strah, uničenje in smrt. Nasprotni sistemi pa so kot »sonca«, ki isto energijo sevajo kot toploto in svetlobo vsem »nebesnim telesom« v svoji okolici in omogočajo razvoj življenja. Nahajamo se v neposredni bližini Barbarinega rova, v katerem lahko še vedno »v živo« vidimo posledice takšne duhovne »črne luknje«; in takšnih »živih« pomnikov je po naši lepi domovini in Evropi še veliko.“

Nadškof Turnšek je še dejal, da kot kristjani nismo zbrani, da bi sodili in obsojali, ampak da bi uresničili eno izmed duhovnih del usmiljenja, ki mu pravimo: za žive in mrtve Boga prositi. „Da, tudi za žive, oziroma za tiste, ki so odgovorni za te zločine. Tudi zanje je Kristus na križu umrl, tudi on žrtev totalitarnega sistema.“

Pridiga mariborskega nadškofa pomočnika dr. Marjana Turnška pri sveti maši za vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ob vseevropskem dnevu spomina nanje

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

»Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v božjem kraljestvu« (Lk 13,29).

V duhu te Lukove napovedi smo priromali v Laško k sv. Martinu od severa in juga, od vzhoda in zahoda naše domovine ter se zbrali ob evharistični mizi, mizi Božjega kraljestva. Splošnemu namenu obhajanja nedeljske svete maše dodajamo še molitveni namen za vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ob jutrišnjem vseevropskem dnevu spomina nanje.

Tudi z današnjim »romanjem« izražamo svojo potrebo po evharistični »popotni« hrani, saj nismo doma na zemlji, ampak je naša domovina v nebesih. Z evangelijskim odlomkom smo se pridružili Jezusu »na poti v Jeruzalem« (Lk 13,22), ki predstavlja pot odrešenja. Človek je postal, da bi po zemeljskih poteh in stranpoteh poiskal vsakega človeka in vse privedel k Očetu. Danes nam je Jezus spregovoril o »ozkih vratih« (Lk 13,24) in o prizadevanju, naravnost duhovnem boju, da bi lahko vstopili skoznja. Ta pot je čas našega zemeljskega življenja, ki je namenjeno spreobračanju, ki ni predvsem v doseganju moralne popolnosti, ampak v zavestni osebni obrnitvi k osebi Jezusa Kristusa in hoji za njim. Praktično to pomeni, želeti, kar on želi, ne kar bi mimo njega hoteli mi sami. Ta »ozka vrata« k Očetu so pravzaprav On sam. Saj se sam imenuje, »jaz sem vrata« (Jn 10,7.9), in pojasni, da nihče ne pride k Očetu, razen po njem (prim. Jn 14,6). Za nas pa se duhovni boj in prizadevanje pričneta, ko se začnemo odpovedovati svojim željam in uresničevati Očetovo voljo. Da je ta boj izredno težak, je pokazal Jezus sam v Getcemaniju , ko je potil krvavi pot ob sprejemanju Očetove volje za svojo. Pismo Hebrejcem nam ob tem prihaja naproti z mislijo o »Gospodovi vzgoji«, ki večkrat boli: »Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti« (Hbr 12,11). Vsa zgodovina, osebna in skupna, je svojevrstna Božja vzgoja, če jo le želimo kot takšno sprejeti. Seveda Bog ne kaznuje, ampak je trpljenje naravna posledica tistih človekovih odločitev, ki so nasprotna pravici, resnici in ljubezni, ki so položene v temelj našega bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi in sličnosti.

"Blizu želimo biti tudi tistim, ki so sicer preživeli, a so kot žrtve ostali »zaznamovani« za vse življenje"

Danes smo zbrani tudi v imenu tisočev in tisočev žrtev totalitarnih in avtoritarnih sistemov na tleh naše domovine, milijonov in milijonov žrtev na evropskih tleh in množic, ki jih skoraj ni mogoče prešteti, po vsem svetu. To so tisti, ki so zadnji del svojega zemeljskega romanja stopali po »ozki« in »strmi« poti oropanosti temeljnega človeškega dostojanstva, brez možnosti doseči pravico in dokazati resnico, kajšele da bi bili deležni zadnje duhovne tolažbe. Prestopili so prag »ozkih vrat« telesne smrti, ko so ubiti, napol živi ali povsem živi bili pahnjeni v množična grobišča, strelske jarke, naravna brezna ali rudniške rove in jaške. Blizu želimo biti tudi tistim, ki so sicer preživeli, a so kot žrtve ostali »zaznamovani« za vse življenje in v duši nosijo rane in bol, v javnem življenju pa so okušali, in v marsičem še danes, zapostavljenost, odrinjenost na rob in nepravičnost.

"A noben režim ni nekaj abstraktnega, zato ne pade kar tako izpod neba"

Totalitarni sistemi so plod totalitarne miselnosti, ki ni sposobna sprejeti drugačnosti, in brezobzirno s terorjem vsiljuje svoje poglede; za dosego svojih ideoloških ciljev pa ne izbira sredstev in se ne ustavi niti pred zločini. Medtem ko pravi demokratični in resnično humani družbeni sistemi slonijo na principu solidarnosti, ki zagotavlja vsem ljudem vsestransko enakovrednost, ter svobodi in zato drugačnost drugega jemljejo iskreno in skrajno resno, celo kot bogastvo. Če človeško družbo primerjamo vesolju, potem sta ta dva sistema v njem kot sonca in črne luknje. Totalitarni sistemi so »črne luknje«, torej zgoščena energija, ki vse iz okolice vsrka vase, vse zmaliči in uniči; so »orodja« zla, ki seje v okolico strah, uničenje in smrt. Nasprotni sistemi pa so kot »sonca«, ki isto energijo sevajo kot toploto in svetlobo vsem »nebesnim telesom« v svoji okolici in omogočajo razvoj življenja. Nahajamo se v neposredni bližini Barbarinega rova, v katerem lahko še vedno »v živo« vidimo posledice takšne duhovne »črne luknje«; in takšnih »živih« pomnikov je po naši lepi domovini in Evropi še veliko. A noben režim ni nekaj abstraktnega, zato ne pade kar tako izpod neba. Sestavljen je iz ljudi, ki nosijo v sebi totalitarno ali pristno demokratično miselnost, in po njih se sistem uresničuje. Torej se »črne luknje« ali »sonca« pričenjajo v nas. Vsak človek je lahko v svojih idejah totalitaren, če v mislih, besedah in dejanjih širi sebičnost in absolutno zagledanost v svoj prav ter ni sposoben dialoga z drugače mislečimi; za potešitev svojih potreb pa ne izbira sredstev.

"Sedanje generacije se ne moremo izogibati že v antiki jasno izraženi civilizacijski dolžnosti, poimenovani po Antigoni, da je mrtve treba dostojno pokopati"

Kot kristjani nismo zbrani, da bi sodili in obsojali, ampak da bi uresničili eno izmed duhovnih del usmiljenja, ki mu pravimo: za žive in mrtve Boga prositi. Da, tudi za žive, oziroma za tiste, ki so odgovorni za te zločine. Tudi zanje je Kristus na križu umrl, tudi on žrtev totalitarnega sistema.

A naša naloga se ne konča pri tem duhovnem delu usmiljenja, kajti le-ta ima še svojega »dvojčka« v telesnem delu usmiljenja: mrtve pokopavati. Se še spomnite besed v prvem berilu: »Gospod me je po duhu peljal ven in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile« (Ezk 37,1-2). To Ezekijelovo videnje si nam ni težko predstavljati, saj je vsa Slovenija kot ta dolina, polna kosti v več kot 600 nekoč prikritih grobiščih. In ti ljudje, večinoma žrtve totalitarnih režimov, ki so besneli leta in leta tudi po naši domovini, so v glavnem še pravzaprav nepokopani. Sedanje generacije se ne moremo izogibati že v antiki jasno izraženi civilizacijski dolžnosti, poimenovani po Antigoni, da je mrtve treba dostojno pokopati. Dolžnosti, ki je pred vsakim človeškim zakonom, in jo krščansko čutenje samo še bolj zaostruje. Če so v te jame in jaške nametani ljudje bili oropani civilizacijsko nujno pripadajočega jim dostojanstva, potem je najprej človeško nujno in pred Bogom prav, da jih nekdo človeško dostojno dvigne iz njih in jih z dolžnim dostojanstvom pokoplje. Ta čisto fizičen dvig iz kraja zločina in prenos v blagoslovljen grob, smo dolžni vsakemu posameznemu človeku. Če želimo ostati zvesti že antičnim evropskim moralnim zahtevam, kajšele krščanskim, potem v naši in evropski zemlji ne sme ostati nihče nepokopan in brez tega zadnjega zemeljskega izraza dostojanstva. Za to smo vsi odgovorni, ker smo vsi ljudje. Za to določene službe pa morajo v demokratičnem svetu to v imenu nas vseh uresničiti.

"Žrtve, zaradi katerih smo danes tukaj zbrani v molitvi, so bile v človeškem pogledu zadnje, a v luči današnje Božje besede so doživele prevrednotenje"

Ko sem pred kratkim stal sredi Auschwitza je prodiralo vame, kaj nas doma še čaka. Da, najprej sem stal na grozovitem kraju zločina, utelešenega zla, na prekletem kraju. A kmalu sem zaznal, da je to tudi prostor poln še neke druge navzočnosti: da je to kraj smisla – logosa, ki osmišlja življenje. To je dojel taboriščnik Frankl, ki je na tej izkušnji izdelal svojo logoterapijo, zdravljenje z odkrivanjem smisla življenja, ki je v nas globlje od vseh zunanjih okoliščin. Zato je lahko napisal knjigo »In vendar je vredno živeti«. Še bolj v srcu taborišča pa sem zaslutil, da je to tudi kraj milosti, kraj svetosti, v kar sta ga, poleg mnogih drugih, spremenila sv. Maksimilijan Kolbe in sv. Edit Stein, ko sta na zlo odgovorila z odpuščanjem in ljubeznijo. Dragi bratje in sestre, ali ni ta smer tudi naša prihodnost? Ne zamudimo priložnosti, ki nam jo daje življenje in zgodovina!

»In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji« (Lk 13,30). S to ugotovitvijo sklene Jezus današnji pouk. Zadnji bodo prvi v Božjem kraljestvu najprej zato, ker se je Jezus sam postavil na konec naše vrste grešnikov; naredil se je zadnjega med ljudmi. In tam so ponižni grešniki, ki priznavajo svojo nemoč ter se odpirajo v spreobrnjenju Njemu, ki je naša rešitev. Tisti »prvi« pa se morajo še spreobrniti od samozadostnosti in prepričanja, da so pravični že sami po sebi. Žrtve, zaradi katerih smo danes tukaj zbrani v molitvi, so bile v človeškem pogledu zadnje, a v luči današnje Božje besede so doživele prevrednotenje.

Amen!

Slovenija, Cerkev na Slovenskem, Evropska Unija
Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana) Luščena prosena kaša (photo: Naša super hrana)

Kako pravilno skuhati proseno kašo?

»Najbolj važno je znati pravilno skuhati samo kašo, recepti za jedi iz nje se potem kar sami zvrstijo,« je v Svetovalnici spomnila naša gostja Mirjam Kopše. In dodala: »Tudi sama dolgo nisem ...