Ignacij Lojolski odprl novo smer v krščanstvu

Cerkev na Slovenskem | 31.07.2010, 00:02

Danes obhajamo god sv. Ignacija Lojolskega, ustanovitelja jezuitov. Člani Družbe Jezusove so se na osrednjo slovesnost, ki bo nocoj ob 19. uri v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, pripravljali s posebno devetnevnico. Premišljevali so njegove misli in molili njegovo molitev podaritve.

Poleg tega se je skupina kolesarjev že v ponedeljek odpravila na romanje za mir od Gorice do Ljubljane, včeraj pa so nekateri začeli dvodnevno peš romanje iz gradu Bogenšperk do sv. Jožefa.

O življenju in poslanstvu sv. Ignacija je za naš radio spregovoril provincial jezuitov p. Milan Bizant. Povedal je, da je bil Ignacij Lojolski po eni strani otrok časa, živel je v krščanskem svetu, v katerem se ni postavljajo vprašanje ali verjeti v Boga, ali ne, po drugi strani pa se mu je skozi eno nezgodo v življenju odprlo spoznanje kdo je Bog, v čem je njegovo odrešenje, kdo je pravzaprav Kristus, ki ga je povabil na po za seboj. Potem pa je korak za korakom iskal. Najprej je hotel posnemati druge svetnike, v tistem času sta bila pomembna lika Dominik in Frančišek, potem je šele spoznal, da Gospod zanj želi nekaj drugega. Najprej se je veliko postil, saj je mislil, da je v odpovedi bližina Boga, da je treba dati človeško stran. Kasneje pa je razumel, kaj pomeni Bogu se dati povsem na razpolago. P. Bizant nadaljuje takole: „Živel je v času, ko sta prihajala renesansa in humanizem, torej pozitivno vrednotenje človeka in človeških sposobnosti, v času, ki je dal velik prostor človeku. Razumel je, da je treba vse, kar je človeškega, vse njegove sposobnosti treba dati na razpolago Bogu. V tem smislu je lik, ki je odprl v duhovnosti pa potem v uporabi človeških sredstev eno novo smer.“

Celotnemu pogovoru s provincialom jezuitov p. Milanom Bizantom lahko prisluhnete v jutrišnji oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve. V njej boste več izvedeli tudi o Ignacijaskih duhovnih vajah in o pomenu tega, da si vzamemo čas za poglobitev našega odnosa z Bogom.

Iz življenja sv. Ignacija Loyolskega

Na gradu Loyola, blizu kraja Azpeitia, sredi baskovske province Guipúzcoa se je l. 1491 rodil najmlajši otrok, ki so ga krstili in mu dali ime Iñigo. Ime Iñigo Lopez de Loyola je obdržal do 37. leta, ko si je med študijem v Parizu iz spoštovanja do sv. Ignacija Antiohijskega nadel ime Ignacij in se po latinsko podpisoval Ignatius de Loyola.

Ob koncu življenja, ko je narekoval Avtobiografijo, je rekel, da je bil kot mlad sicer veren, a je vendar živel površno, sledeč posvetnim idealom in vrednotam.

20. maja 1521, ko je imel 30 let, mu je topovska krogla zdrobila nožno golenico. Mesec dni se je boril za življenje, najprej v Pamploni, potem pa so ga prenesli na njegov dom v Loyoli. Bil je na pragu smrti. Okrevanje na gradu Loyola je trajalo več mesecev. Iñigo je bil privezan na posteljo oziroma na sobo in tedaj se je zgodilo nekaj, kar ga je zaznamovalo za vse nadaljnje življenje: ko je prebral vse viteške romane, ki so jih imeli na razpolago, mu je bratova žena dala knjigi Kristusovo življenje in Življenjepis svetnikov. Tako je prišel v stik z drugačnim gledanjem na človekovo življenje, na smisel in vrednote. Znašel se je na razpotju dveh poti: ali stara načrtovana pot posvetne slave, ugleda pred ljudmi, časti, bogastva – za kar je imel vse realne možnosti – ali pa pot svetnikov in Jezusa. V tej izkušnji je zametek razločevanja duhov, ki je postalo središčna stvarnost ignacijanske duhovnosti. V Iñigu je zmagala opcija za Kristusovo pot in prvi korak na njej je bilo romanje v Jeruzalem z namenom, da bi tam ostal.

Po devetih mesecih okrevanja se je poslovil od domačih. Šel je proti Barceloni, da bi se vkrcal na ladjo. Obiskal je Marijino romarsko svetišče Montserrat, kjer je opravil življenjsko spoved. Nato se je napotil v majhno vasico Manresa. Tam je nameraval ostati le nekaj dni, vendar je zaradi spleta okoliščin ostal devet mesecev: Na to obdobje in kraj je vezana srčika njegove duhovne izkušnje, pozneje povzete v knjižici Duhovne vaje. Iñigo si takrat še zdaleč ni mogel misliti, da bi ta izkušnja lahko postala središčna in pomembna zanj osebno, za jezuite in za mnoge druge, ki so v zadnjih stoletjih opravljali ignacijanske duhovne vaje. To je bil čas globokih duhovnih doživetij, pa tudi čas izredne suše, tesnobe, ki jo je komaj zdržal – ni čudno, da se tega časa še tik pred smrtjo spominja v vseh detajlih, kot moremo prebrati v Avtobiografiji. V Manresi je v sebi prepoznal močno željo pomagati dušam in je ob tem razumel, da ne bo mogel več nadaljevati s tolikimi pokorami in askezami, s katerimi si je skoraj zapravil zdravje, kot do tedaj.

Pri 32. letih se je odpravil na romanje v Sveto deželo: iz Barcelone z ladjo v Italijo in nato naprej. Želel je ostati v Sveti deželi, da bi tam obiskoval svete kraje, molil, se postil, pomagal ljudem … a mu cerkvene avtoritete niso dovolile. Slednje je mirno in z zaupanjem sprejel. Moral se je torej vrniti. Njegova največja želja je bila pomagati dušam. Sredstvo do tega pa je bil neobhodno študij, česar se je dobro zavedal. V preteklosti ni veliko študiral, ker ga študij ni pretirano pritegoval. Začel je v Barceloni z gramatiko: pri 33. letih je sédel v šolsko klop z mladimi fanti in se lotil latinščine. Jeziki mu niso preveč ležali. Iz odločenosti, da bo služil Bogu, in v moči globoke vere ter zaupanja je vztrajal poti.

Po dveh letih se je iz Barcelone preselil v Alcalá de Henares in tam naprej študiral – filozofijo in teologijo –, vmes pa je mnogo časa posvetil duhovnim pogovorom z osebami, ki so ga s tem namenom iskale. V tem času so se začeli tudi problemi z inkvizicijo: v Španiji je bil to čas, ko so bili zelo glasni t. i. alumbrados (razsvetljenci), ki so se imeli za razsvetljene do mere, da niso potrebovali cerkvene avtoritete. Zaradi sumničenj je moral Ignacij ne le na zagovore, pač pa tudi v zapor. Zaradi težav z inkvizicijo, ki mu je sicer dovoljevala študij, ne pa duhovnih pogovorov, je zapustil Alcalá de Henares, šel v Salamanco, a tudi tam je doživel podobno. Zato je odšel študirat na pariško Sorbono, najslavnejšo univerzo v Evropi v tistem času. Tam je preživel 7 let v študiju filozofije in teologije. Preživljal se je tako, da je poleti prosjačil. Ob študiju je ljudi sprejemal na duhovne pogovore. Po izkušnji v Manresi je napisal tudi knjižico Duhovnih vaj in posledično nekaterim študentskim kolegom dajal duhovne vaje. Pridobil si je nekaj zvestih prijateljev in tako se je počasi začenjalo utrjevati jedro prvih članov Družbe Jezusove – med njimi je bil tudi Frančišek Ksaverij. Prvi tovariši (sedem po številu) so 15. avgusta 1543 na Montmartru v Parizu izpovedali zaobljube uboštva in čistosti ter se zaobljubili, da bodo šli po končanem študiju in po posvetitvi v duhovnike v Jeruzalem in tam ostali.

Ko je Ignacij končal študij v Parizu (star 44 let), se je za nekaj časa vrnil v domačo Baskijo, nato pa šel v Benetke, kjer se je sešel z drugimi pariškimi tovariši – tedaj jih je bilo skupaj že deset, bili so posvečeni v duhovnike, molili so, pomagali bolnikom in drugim, obenem pa čakali na ladjo za Sveto deželo. Izbrali so si tudi ime, ne še z namenom, da bi se že odločili za nov red, ampak zato, da so lahko dali ljudem odgovor, ko so jih vprašali, kdo so. Poimenovali so se Compania di Iesu (Jezusova tovarišija). Za tisti čas je bilo takšno poimenovanje skupine pobožnih ljudi povsem običajno.

Ker ladje celo leto ni bilo, so se odločili, da gredo v Rim in se dajo na razpolago papežu, naj jih pošlje, kamor želi. V Rim so prispeli konec l. 1537. Spet so doživeli preganjanje, saj so jih obtoževali tega in onega; kmalu pa se je to poleglo in začele so deževati prošnje iz različnih krajev, naj pridejo. Ob tem se je postavilo vprašanje, ali naj se razidejo, kamor jih pošilja papež – na različne kraje, ali pa naj ostanejo med seboj trdno povezani kot redovniki. Končno so o tem, ali je Božja volja, da ustanovijo nov red, razločevali l. 1539 – in to se je zgodilo. Ignacij ni imel tega namena, a mu je korak za korakom Bog razodeval svojo voljo glede tega. Papež Pavel III. je 27. septembra 1540 potrdil nov red, imenovan Družba Jezusova. Ignacija so izbrali za prvega predstojnika in mu dali nalogo, da napiše t. i. Konstitucije, oziroma naj v pisni obliki predstavi to, kar so prvi tovariši prepoznali kot svojsko za njihov red, življenje, sobivanje in način pastoralnega dela.

Ignacij je do smrti živel v Rimu in vodil Družbo Jezusovo. Tedaj je štela okrog 1000 članov in je bila že razširjena po različnih delih sveta. Potrebno je bilo razporejati člane, koordinirati njihovo delo, poskrbeti za finančna sredstva, iskati dobrotnike in podobno. Poseben poudarek je bil namenjen šolstvu, saj je bila v tistem času velika večina moči jezuitov dejavna prav na šolskem področju. Razvil je močno pisno korespondenco – ohranjenih je skoraj sedem tisoč njegovih pisem. V Rimu je začel tudi več dejavnosti na socialnem področju.

Ignacij je umrl 31. julija zjutraj leta 1556 v Rimu, star 65 let. Njegov grob je v cerkvi Al Gesú v Rimu. Med svetnike je bil prištet leta 1622 skupaj s Frančiškom Ksaverijem, Terezijo Ávilsko ter Filipom Nerijem.