Lojze Grozde - Zvest križanemu

Naš pogled | 22.06.2010, 14:32

Pred nekaj tedni smo se še prepirali o tem ali bomo verjeli generalu Ladu Kocjanu in ZZB, ki je kategorično odklanjala kakršnokoli nepravilno raboto v zvezi z mučenjem in likvidacijo Lojzeta Grozdeta. To so s táko gotovostjo lahko počeli zato, ker je bil arhiv Tomšičeve brigade zgledno pospravljen takih nečednosti, kot so npr mučenja ali izvensodne »justifikacije«.

13. junija ravno na dan evharističnega kongresa pa smo dobili knjigo z naslovom Zvest križanemu, kjer avtorica Milanka Dragar na več kot 500 straneh prikazuje življenje prvega slovenskega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta. Avtorica je v več kot štirih letih obiskala na desetine prič, ki so povezane s primerom Alojzija Grozdeta, Zakopala se je v različne arhive in nastalo je osupljivo delo. Knjiga prinaša več novosti o Grozdetovem življenju, morda najbolj odmeven pa je partizanski dokument, ki se nanaša na njegovo usmrtitev. Podpisal ga je politkomisar Dušan Majcen Nedeljko, piše pa Centralnemu komitetu KPS o partijskem delovanju Udarne brigade Tone Tomšič, 19. januarja 1943. V njem je dobesedno napisano: "Slabo vpliva na razpoloženje prebivalstva tudi justifikacija izdajalcev, če ni otipljivega dokaza. To se je npr pokazalo v Mirni, kjer sta padla dva izdajalca kurirja, enega je ubila straža pri poskusu pobega. Smrtna obsodba drugega (Grozdeta) je bila nekoliko prenagljena in izvršena iz preventivnih vzrokov. Sicer je dokazano, da je dotičnik član Katoliške akcije in našlo se je pri njem cel kup italijanskih propustnic, ki so mu dovoljevali obiskati vse važnejše belogardistične postojanke, vendar konkretnih dokazov, da prinaša poročila ni bilo. Štab je bil pozneje prisiljen, da potom posebnega razglasa opraviči prebivalstvu, zlasti v Št. Rupertu, potrebo smrtne obsodbe. Pri tem moram autokritično priznati, da sem se za slučaj premalo zanimal in nisem preprečil obsodbe, kar bi lahko, če bi sodeloval v brigadnem sodišču."

Avtorica knjige Milanka Dragar je omenjeni dokument zgolj po naključju našla založen med popisom zalog Tomšičeve brigade v Vosovskem arhivu. Politkomisar Dušan Majcen Nedeljko je bil mimogrede leta 1951 zaprt v informbirojevskih čistkah in je leta 1958 pobegnil iz Jugoslavije. V zgoraj opisanem dokumentu Nedeljko navaja kar nekaj stvari, ki potrjujejo, da je bil Grozde usmrčen zato, ker je bil član Katoliške akcije. Se pravi iz sovraštva do vere, preventivno. Zasliševalci po politkomisarjevih navedbah niso našli nobenih dokazov, da je prenašal kakšna poročila. Nekaj strani naprej v knjigi najdemo tudi faksimile Zgodovine tretjega bataljona Udarne brigade Tone Tomšič, kjer njen kronist major Milan Dolenc navaja, da so borci za Silvestrovo na Mirni poslušali godbo na radiu in popili par litrov cvička. Tako so, navajam „veselo zaključili staro leto...“ Politkomisar Dušan Majcen tudi nedvoumno piše, da pri izreku smrtne obsodbe niso bili prisotni najvišji partizanski častniki, ki bi morali sodelovati pri delu ti. »sodišča«. Kako je izgledalo Grozdetovo zaslišanje si lahko samo predstavljamo, vsekakor pa lahko združimo zgoraj navedene trditve in ugotovimo, da so se sestavili nasilje, alkohol in nekompetentni posamezniki. Čudi me, da je lahko politkomisar že januarja 1943 priznal napako ob Grozdetovem umoru, partizanski veterani pa je še danes ne zmorejo.

Dodatno so primer Grozde zapletle še Črne bukve. Te so v Grozdetovem primeru navedle, da so „1. januarja 1943 komunisti pri Mirni prijeli pesnika Lojzeta Grozdeta. Iztaknili so mu oči, polomili kosti in vsega razmesarili. Mučenje je trajalo dve uri, potem je Grozde bil ubit.“ Trditev o polomljenih kosteh ne drži, saj je ekshumacija leta 1999 pokazala, da Grozde razen na lobanji ob strelni rani ni imel zlomljenih kosti. To seveda ne pomeni, da Grozdeta niso mučili, saj o tem pričajo posamezniki, ki navajajo da je bil ves okrvavljen.

Primer Lojzeta Grozdeta je zdaj očitno dovolj razčiščen, kaže pa nam, da je bil Grozde zvest sebi in katoliškim idealom do konca. To pa je lahko svetel zgled delovanja v svetu, kar pravzaprav je vsaka razglasitev za blaženega ali svetnika.

Hkrati pa naj si za konec dovolim še tole pripombo. Knjiga Milanke Dragar Zvest križanemu, je izšla v samozaložbi pri založbi Dragar. Zato knjige ne morete najti v knjigarnah, ampak jo lahko naročite samo pri avtorici oz na spletnem naslovu www.zalozbadragar.si. Zdi se mi skrajno neverjetno, da take monografije, ki ponuja toliko novih dognanj o drugem slovenskem blaženem, ni izdala bodisi Škofovska konferenca, ali katera od Cerkvenih založb ali morebiti Novomeška škofija, odkoder je bil Grozde doma. Gre vendarle za temeljne tudi še neodkrite dokumente, ki bi prvega slovenskega mučenca lahko očistile dvomov, ki so jih nekateri zasejali ob njegovi beatifikaciji. Naj se ne zgodi, da bi njegova svetla luč v vsej čistosti ne zasijala zaradi naše zaspanosti...