Pijan in z granitno kocko v rokah
Zgodil se je! Mali sodni dan. Prvič v zgodovini Slovenije so mladi državljani napadli lastni parlament, razbili šipe in iznakazili njegovo imenitno pročelje. Od sindikalne staroste označeni za uporne in spodbujeni, naj uporni ostanejo, so se kakor angel pokončevalec dvignili nad lastno mater demokracijo. V sveti jezi so izrekali sodbo o politiki, o družbi, o gospodarstvu. Prepričani, da imajo prav.
Tako naj bi bilo. Taka je poezija in romantika študentskih protestov. Tako so si želeli mladi ideologi iz študentske organizacije ter zasanjani sindikalisti. Toda v sredo je resnica bila drugačna. Noben angel pokončevalec, noben sveti bojevnik, noben navdihnjeni upornik! Pač pa je pred parlamentom stal le navaden, zelo zemeljski mladenič, pijan in z granitno kocko v rokah. Ni vedel, kaj govori. Ni vedel, zakaj se bori. Protisloven in zmeden. Bolj prazne kot polne glave. Kot v kakšnem freudističnem triku veselo vzburjen pred temnim policijskim kordonom, ki predstavlja očeta in nad-jaz. Skratka, klasični pretepač iz vaških veselic in stadionskih tribun. Agresivna ničla.
Vlada in stranke poskušajo izkoristiti izgrede v svojo korist
Vendar je tudi ta ničla v svoji pijanosti in z granitno kocko v rokah izrekla sodbo. Njegova sodba je vredna razmisleka. Bati se je, da bo dnevna politika šla mimo. Dnevna politika je namreč že začela svoj ples v maskah. Vlada in vse stranke poskušajo izkoristiti izgrede pred parlamentom v svojo korist. Zdaj seveda, vključno s predsednikom države, tekmujejo v obsodbi nasilja in nesramno kažejo drug na drugega, češ kdo je več kriv. Ne bomo jim tega zamerili. To je del njihove obrti. Toda nekdo mora pijanemu fantu z granitno kocko v rokah pogledati globoko v oči in se soočiti z njegovo sodbo.
Sodba, ki jo izreka ta mladenič, je naslednja: Poglejte me, pravi, sem rezultat politike, ki je odrivala vzgojo in poudarjala izobrazbo. Jaz sem končni produkt družbe temelječe na znanju, zgolj na znanju. Jaz sem čudoviti sad permisivne vzgoje. Ali vas niso že stari starši učili, da če razvajaš otroka, te bo na stara leta tepel? No, zdaj sem tu točno tak, kot so napovedali. Pazite, pijan sem in moja kocka lahko koga tudi ubije.
Je po desetih letih takšnih in drugačnih impulzov prišel račun?
Izobraževanje brez vzgoje je bilo hit za časa velike Drnovškove LDS. Še pomnite strastne debate o šolstvu in vzgoji? Na eni strani klika ministra Gabra, na drugi desnica in katoliški krogi. Gaber je rekel „izobrazba in strokovnost“, nasprotni pol je vzklikal „vzgoja in vrednote“. Zmagal je seveda Gaber. Takratna večina v parlamentu je pregazila tenkočutne pedagoške argumente. Liberalna politika v šolsko vzgojo pod krinko ideološke nevtralnosti ni spustila ne vzgoje za družino, ne domovinske vzgoje, ne čustvene vzgoje, ne pretirane mere etike.
Impulz, ki so ga dobivali mladi, je zato bil, da se je treba veliko, veliko učiti. Podsporočilo tovrstne pedagogike pa je reklo, da bo potem na voljo požrtija neodgovornih užitkov. Fanatični poudarek na izobrazbi in strokovnosti se je izkazal za dober uvod v dekadentno kulturo seksa in drog. Zelo pomenljivo in zelo logično, povsem v liniji s političnimi odločitvami izpred deset let je, da so v sredo mladi protestniki bili po večini pijani. Oni so ga pač žurali. To je to. Strokovnost je nedosegljiva, etike ni, nekaj evrčkov v žepu vendarle ždi. Kaj ostane? Flaša.
Torej, po desetih letih je prišel račun. Danes opažamo, da mnogi mladi niso pripravljeni na sprejem odgovornosti za zrelo življenje. Pešajo tako v čustveni inteligenci kot v delavni sposobnosti. Veliko jih začetega visokošolskega študija sploh ne zaključi.
Morda najbolj uničujoče pa je dejstvo brezposelnosti. Brezposelnost oziroma diplome, ki ne koristijo za zaposlitev in življenje, so grozeča prikazen, ki navdaja s tesnobo. Iluzija, da so vsi rojeni za sekundarne in tercialne dejavnosti, da vsi spadajo v upravni in intelektualni sloj in da bodo vsi imeli visoke plače, je padla v vodo. Brezposelnost zdaj reže noge evropski in slovenski mladosti. Mladosti, ki je bila vzgajana za delo, ki ga ni, in ni sposobna za delo, ki je.
Občutek zavožene mladosti lahko vodi tudi v nasilje
Pri nekaterih zato nastopi trajen občutek zavožene mladosti. Ta občutek se pojavlja pri vse mlajših. Srednješolci ga vsrkajo, ne da bi sploh vedeli zakaj in čemu. Podzavestno se oblačijo v črno kot kakšni pogrebci upanja in veselja. V porastu so droge, alkohol, depresivnih stanj je vse več. Mnogi svojo frustracijo sproščajo skozi nasilje. Politično in idejno ekstremne smeri so vse bolj vabljive: v porasti sta tako desničarski neofašizem kot levičarski anarhizem. Oba enako fanatična in nasilna.
Mladenič, pijan in z granitno kocko v rokah, povej, kaj pričakuješ od nas? Nekateri pravijo, da si potreben pendreka, drugi, da si nemočna žrtev kapitalističnega sistema, tretji, da si socialistični razvajenček, ki ni sposoben poskrbeti zase. Kaj praviš ti? Kdo si?
