25. obletnica škofovskega posvečenja Metoda Piriha

Cerkev na Slovenskem 27. 05. 2010, 08:54

Danes mineva 25. let od škofovskega posvečenja koprskega škofa Metoda Piriha. Za škofovsko geslo si je izbral besede: Vate zaupam.

Metod Pirih se je rodil 9. maja 1936 v Lokovcu na Banjški planoti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v malem semenišču v Pazinu, kjer je tudi maturiral. Leta 1956 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto. Dne 29. junija 1963 je bil posvečen v duhovnika in imenovan za kaplana v Solkanu. Po prihodu škofa Janeza Jenka na Primorsko je postal njegov tajnik. Službo je opravljal deset let.

Podiplomski študij duhovne teologije je opravil v Rimu in leta 1976 dosegel magisterij. Po vrnitvi v domovino je postal duhovni voditelj bogoslovcev v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Kot vzgojitelj bodočih duhovnikov je ostal v Ljubljani do leta 1984, ko ga je škof Jenko imenoval za generalnega vikarja koprske škofije.

Dne 25. marca leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. (1978–2005) imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu Jenku s pravico nasledstva. Za škofovsko geslo si je izbral besede: Vate zaupam. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1985 v stolnici Marijinega vnebovzetja v Kopru, škofijo pa je prevzel 16. aprila 1987, ko se je škof Janez Jenko upokojil.

Koprski škof msgr. Metod Pirih je v vabilu na Slovenski evharistični kongres in beatifikacijo mučenca Alojzija Grozdeta, ki bo 13. junija v Celju povedal:

Pripravljamo se na slovenski evharistični kongres. Sveta evharistija je največje bogastvo Cerkve, je vrhunec, h kateremu teži Cerkev in obenem odličen vir, iz katerega izvira naša duhovna rast, pravi Konstitucija o svetem bogoslužju. V sv. evharistiji je resnično navzoč Kristus, ki je umrl, trpel, vstal od mrtvih za nas. V posvečenem kruhu in vinu vstaja z nami isti Jezus, ki so ga učenci srečali in šli za Njim, bili so v njegovi družbi, poslušali so ga, z njim so se pogovarjali, videli so njegove čudeže, verovali so, ljubili so ga, kdaj pa kdaj so vanj tudi podvomili. Videli so ga umreti na križu, bili so priče njegovega vstajenja od mrtvih; katerega ran se je dotaknil apostol Tomaž in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!«

Cerkev živi iz evharistije. Evharistija je bistvo Cerkve. Evharistija nam dan za dnem daje novo upanje za življenjska potovanja. Evharistija pa ni le Božji dar človeštvu, ampak je dar nad vsemi darovi. V evharistiji nam Jezus podarja svojo osebo, vsega samega sebe, svojo človeškost in božanskost. Sveta evharistija je skrivnost vere, ki jo sprejemamo samo v luči vere. Kaj nam pomeni evharistija, maša? Tu se pokaže in odloča naša duhovna eksistenca. Tako zelo je – mora biti – maša v središču našega življenja, da se moramo vedno znova vpraševati, kakšna je naša vera v sveto evharistijo, naša soudeležba pri evharistiji in, kar je najtežje, uresničevanje evharistije v vsakdanjem življenju. Vera v presveto evharistijo je vedno skrivnost vere. Pomeni predvsem, da trdno verujemo, da je v posvečenem kruhu in vinu navzoč Kristus. Ne smemo pa tudi pozabiti, da je evharistija spominjanje Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja in da se pri vsaki maši, tukaj in sedaj, izvršuje in ponavzočuje naše odrešenje in naše posvečenje.

Evharistija je hrana našega duhovnega življenja. Kruh za življenje ljudi in sveta. Nevarnost je lahko, da se na te stvari tako navadimo, da maša mine, ne da bi to opazili. Vedno znova si moramo prizadevati, da bi mašo pravilno razumeli, odkrivali njen globok pomen in pri njej dejavno sodelovali v različnih službah. Pri evharistiji se prečiščuje, preizkuša in obenem hrani naša vera. Pri evharistiji veliko prejemamo, zato moramo darove maše velikodušno razdajati med druge s svojo dobroto, svojo velikodušnostjo, s svojimi pogovori, potrpežljivostjo, odgovornostjo, z globoko vero, trdnim upanjem in gorečo medsebojno ljubeznijo. Vsi, ki smo pri maši, smo od Kristusa povabljeni k sodelovanju. Toda, za obhajanje evharistije je nujno potreben duhovnik. Če je duhovnik, bo sveta maša, če ni duhovnika, maše ne bo. Škofovo veselje je veliko, kadar Gospod Cerkvi naklonih duhovne poklice. Pomanjkanje poklicev povzroča zaskrbljenost in nemir. Če bo obhajanje presvete evharistije še boljše in lepše s strani duhovnikov in vernikov, mašnih strežnikov, bralcev, pevcev in drugih vernikov, bo maša tudi vir novih in novih milosti ter novih darov.