Izrojenost črednega instinkta

Naš pogled | 20.04.2010, 14:58

Do pedofilije pride zaradi homoseksualnih nagnenj, ne celibata. To misel je na tiskovni konferenci v Čilu izrekel vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Izjava je, pričakovano, naletela na številne ostre odzive in kritike raznih skupin in svetovnih medijev.

Po mnenju teh, ki večinoma podpirajo homoseksualnost, kardinalova izjava pomeni, da so krivci spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, ki jih zagrešijo duhovniki Katoliške Cerkve, homoseksualci.

Zanimivo je, da so tudi tokrat mediji in drugi, pozabili preveriti ozadje Bertonejeve izjave. Prvič se je to zgodilo, ko je New York Times objavil, da naj bi sedanji papež Benedikt XVI. vedel za spolne zlorabe ameriškega duhovnika Murphyja in pri tem ne ukrepal. Podajanje nepreverjenih informacij s strani novinarjev pa bi lahko označili minimalno za neprofesionalno, če že ne nemoralno oz. za laž. In ta ima seveda kratke noge.

Na očitke, da papež Benedikt ni ukrepal zoper duhovnika Murphyja, čeprav naj bi vedel za njegove spolne zlorabe, se je odzval nekdanji cerkveni sodnik v ZDA, duhovnik Thomas Brundage. Ta je leta 1996 sam nadziral sojenje omenjenemu duhovniku. Kot je povedal je Kongregacija za nauk vere, ki jo je takrat vodil sedanji papež, in ki je bila zadolžena za reševanje primerov pedofilije znotraj Cerkve, izjemno dobro opravljala svoje delo. Ob tem pa je Brundage zavrnil navajanja newyorškega časnika za pomanjkljivo, neresnično in nesmiselno.

Enakemu dogodku smo priča pri izjavi kardinala Tarcisija Bertoneja. Tudi tu, kakor kažejo dejstva, je prišlo s strani medijev in raznih “prohomo” skupin za podajanje nepreverjenih informacij. Papežev tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je namreč pojasnil, da se je kardinal Bertone naslonil na raziskavo, ki jo je opravil vatikanski pravnik monsinjor Charles Scicluna. Raziskava govori o povezanosti med pedofilijo in homoseksualnostjo. Scicluna je ugotovil, da je Sveti sedež v zadnjih devetih letih obravnaval približno tri tisoč primerov domnevnih spolnih zlorab. Raziskava je pokazala, da je do pedofilije resnično prišlo v tristotih obravnavanih primerih. Pri tem se je deset odstotkov spolnih zlorab zgodilo pri otrocih, devetdeset odstotkov pa pri mladostnikih. V šestdesetih odstotkih primerov je šlo za efebofilijo (t.j. nagnjenje k najstniškim fantom), trideset odstotkov je bilo odnosov z nasprotnim spolom, deset odstotkov pa je bilo prave pedofilije.

Lombardi je še pojasnil, da je kardinal Bertone navajal podatke, ki izhajajo iz raziskav številnih strokovnjakov, ki povezave med celibatom in pedofilijo niso ugotovili, so pa zabeležili precej primerov pedofilije povezane s homoseksualnostjo. Podatki pa se, kakor je povedal Lombardi, nanašajo na problem spolnih zlorab v duhovniških vrstah in niso posplošeni, kakor so to nepreverjeno izpostavili mediji.

Kot je minuli teden za naš radio, o problemu pedofilije v Cerkvi, povedal moralni teolog, dr. Tadej Strehovec, je Cerkev verjetno edina globalna institucija v današnjem svetu, ki se je tega problema lotila sistematično, z namenom, da prepreči nadaljnje zlorabe, da se zavzame za žrtve in da vzpostavi primerne standarde za sprejem novih duhovniških kandidatov. Ali, kakor je papež Benedikt XVI. ob svojem potovanju v ZDA leta 2008 dejal novinarjem v letalu:”Pedofile bomo strogo odstranili iz duhovniškega stanu – to dvoje absolutno ni združljivo.” To težnjo razkriva tudi pastoralno pismo, ki ga je po grozljivem odkritju spolnih zlorab na Irskem s strani katoliških duhovnikov, poslal tamkajšnjim škofom. Tem smernicam vdano sledijo tudi v Nemčiji in Avstriji.

Tudi pri nas mediji na tovrstna napihovanja niso imuna. Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak v svojem izvajanju z naslovom “Ne Barbara” z dne 14.4.2010 dobesedno napade prefekta kongregacije za redovnike, kardinala dr. Franca Rodeta, češ da si je dovolil izjavo, ki presega vse meje še dovoljenega. In kaj je povedal kardinal Rode? Nič posebnega. Izpostavil je dokazano dejstvo, da sta največ dva od stotih duhovnikov v življenju imela takšno avanturo, da pa se to v medijih predstavlja kot obče prisoten in permanenten pojav v Katoliški Cerkvi. Miheljak se nad to izjavo zgraža in celo pravi, da če bi kaj podobnega izrekel kakšen kardinal v Nemčiji ali Avstriji, ne bi preživel enega dneva. V Sloveniji pa Cerkveno občestvo molči, piše Miheljak.

Kako naj razumemo Miheljakovo pisanje? Kot očitno hujskanje k atentatu kardinala Rodeta? Če tako, potem minimalno pričakujem, da se bo na njegovo pisanje odzvalo častno razsodišče Društva novinarjev, če so se oglasili v primeru kolumnistke Barbare Kastelec s Katoliškega tednika Družina. Le pobožno pa upam, da bodo zaradi njegovega pisanja, Miheljaku dihnili za ovratnik tudi pristojni organi, saj namreč hujskanje k atentatu ni nedolžna stvar in kolikor mi je znano, tudi kazniva.

Za konec pa še tole. Mar ti medijski napadi in nekritično sprejemanje njihovega poročanja s strani ljudi ne kažejo na izrojenost črednega instinkta? Tema, ki jo je vredno razmisliti preden nam bo kdo zopet na pladnju serviral, da smo kristjani neumne ovce, ki ne znamo razmišljati s svojo glavo in posledično slepo sledimo našim pastirjem.