Škofje mariborske metropolije vabijo na Ptujsko goro
Cerkev na Slovenskem | 02.05.2010, 10:16
Škofje mariborske metropolije so ob 600-letnici Marijine cerkve na Ptujski gori in njenemu povišanju v baziliko napisali vernikom pastirsko pismo. V njem spodbujajo k romanju v baziliko in da bi po zgledu prednikov zaupno prosili „Zavetnico s plaščem zase, za našo mladino, naše družine, naš narod, naj nam ohrani vero, dom in rod!“
Sicer so škofje v pismu še poudarili, da je bila dobrota Marije Zavetnice našim prednikom zatočišče in obramba v nevarnosti ter pomoč v velikih preizkušnjah, posebej v času trpljenja po drugi svetovni vojni, ko je bila cerkev na Ptujski Gori zaprta in romanja prepovedana (1951-1957). „Množice vernikov, ne le iz ožje Štajerske in Slovenije, marveč iz vseh dežel Srednje Evrope, so romale in romajo še danes v to Marijino svetišče, ki ga je Peter našega časa, Benedikt XVI. povzdignil v baziliko z vsemi pravicami in pooblastili, ki pripadajo takim cerkvam,“ so zapisali škofje.
Celotno pastirsko pismo preberite v nadaljevanju
Dragi bratje in sestre!
Vesoljna Cerkev obhaja posebno »leto duhovnikov« ob 150-letnici smrti arškega župnika sv. Janeza Marije Vianneya, Cerkev na Slovenskem pa »evharistično leto« kot pripravo na letošnji največji verski in pastoralni dogodek, na evharistični kongres. V tem zgodovinskem dogajanju Cerkve po vsem svetu in v naši domovini, obhaja mariborska metropolija poseben jubilej – 600-letnico Marijine cerkve na Ptujski Gori in njeno povišanje v baziliko. Ob tej priložnosti se oglašamo škofje naše metropolije s posebnim pastirskim pismom.
1. »Evangelist« Stare zaveze, prerok Izaija, je o sveti gori Sionu in svetem mestu Jeruzalem v preroškem duhu zapisal:
»Gora hiše Gospodove bo trdno stalakot najvišja med gorami,
vzdigovala se bo nad griči.
In vsi narodi bodo hiteli k njej,
številna ljudstva bodo prišla in rekla:
Pridite, pojdimo na Gospodovo goro,
k hiši Jakobovega Boga.
Poučil nas bo o svojih potih
in hodili bomo po njegovih stezah.
Kajti s Siona bo prišla postava
in Gospodova beseda iz Jeruzalema« (Iz 2,2-4).
Čeprav te prerokove besede veljajo o Sionu in Jeruzalemu, jih moremo obrniti na Ptujsko Goro, ki je tudi »Gora hiše Gospodove« in Marijine. Dviga se nad haloškimi griči in griči Slovenskih goric. Številna ljudstva iz vseh narodov Srednje Evrope so prihajala k njej, romala na »Goro milosti« (Mons gratiarum), kjer so se učili naši predniki Božjih poti, da so »hodili po njegovih stezah«. Ptujska Gora je naš Sion, gora Božje postave in zaveze z nami, je naš Jeruzalem, od koder je prišla Gospodova beseda do naših očetov. Častitljiva Ptujska Gora z Marijinim svetiščem je naša svetinja, naša popotnica skoz 600-letno zgodovino. Sedanji papež Benedikt XVI. jo je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2009, okronal: cerkev je povišal v baziliko. Na 7. velikonočno nedeljo, 16. maja letos, bo apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santos Abril y Castelló, v imenu svetega očeta to tudi slovesno razglasil. Za nas veljajo Kristusove besede: Srečne vaše oči in vaša ušesa; zakaj mnogi so želeli videti, kar vi vidite, in niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali (prim. Mt 13,16-17; Lk 10,23-24). Kdo ne bi ob tem dogodku iz srca zapel pesem zahvale: Tebe, Boga, hvalimo! Cerkev na Slovenskem ima sedem bazilik: Mati Usmiljenja ali frančiškanska cerkev v Mariboru, Marijino vnebovzetje na Sveti Gori nad Solkanom, Lurška Mati Božja v Brestanici ali Slovenski Lurd, Marija sedem žalosti v Stični, Marijino obiskanje v Petrovčah, Marija Pomagaj na Brezjah in Marija Zavetnica na Ptujski Gori.
2. Iz zgodovine Cerkve je znano, da so se prvi kristjani zbirali k Božji službi v privatnih hišah. Po Jezusovem vnebohodu so se apostoli in učenci vrnili z Oljske Gore v Jeruzalem, »stopili so v gornje prostore hiše, kjer so se po navadi zadrževali« (Apd 1,13). »Lomili so kruh (se pravi obhajali so sv. evharistijo) po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem« (Apd 2,46). Gotovo pa je, da so kristjani na Vzhodu in Zahodu že v 3. stoletju imeli posebne stavbe za bogoslužje, običajno nad grobovi mučencev. Od 4. stoletja, ko je prenehalo preganjanje kristjanov in je Cerkev dobila svobodo, so take stavbe imenovali bazilike. Nekaj stoletij pozneje so ta častitljivi naziv obdržale samo tiste bogoslužne stavbe, ki so imele tri ali več ladij, od katerih je bila srednja ali glavna ladja toliko višja nad drugimi, da je vanjo prihajala svetloba skozi okna v zgornjem delu. Od 10. stoletja naprej so papeži obdarjali bazilike s posebnimi darovi, pravicami in prednostmi. Izmed vseh bazilik jih ima samo pet poseben status, imenujejo se »velike ali papeške bazilike« (sv. Janez Krstnik v Lateranu, sv. Peter v Vatikanu, sv. Pavel zunaj rimskega obzidja, Marija Velika ali Marija Snežna v Rimu in Sv. Frančišek Asiški v Assisiju), ostale pa imajo naslov »manjše bazilike« in so po vsem svetu. Med njimi je pri nas najmlajša bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.
3. Poleg častitljive zgodovine, arhitekture in umetnostne opreme imajo bazilike posebno poslanstvo. V njih se bogoslužje obhaja slovesno, dovršeno, doživeto; vedno je na voljo zadostno število spovednikov, posebej ob romarskih shodih, da je zakramentalno življenje živo in cvetoče. Posebna značilnost bazilik je, da so vidno znamenje povezanosti krajevne Cerkve s Svetim sedežem in rimskimi bazilikami, kar naznačujeta na vidnem mestu papeški grb in lastni grb bazilike ter glavni sedež za voditelja bogoslužja. Za romarje in obiskovalce je bazilika »kraj milosti«, saj je v njej na široko odprt zaklad Cerkve, iz katerega morejo romarji prejeti številne odpustke za žive in umrle. Upravičeno so naši predniki že do sedaj imenovali Ptujsko Goro »Gora milosti« (Mons gratiarum). Med njimi je bil tudi naš bl. škof Anton Martin Slomšek, ki je Ptujsko Goro neizbrisno zaznamoval s svojimi številnimi obiski. Še par dni pred svojo smrtjo je poromal na Ptujsko Goro k Mariji, ki jo je otroško in zaupno častil od rane mladosti.
4. Papež Janez Pavel II. je o marijanski pobožnosti med Slovenci zapisal: »Slovensko ljudstvo, plemenito po svoji zgodovini in še plemenitejše po svoji veri, zelo časti preblaženo Devico Marijo, Kristusovo Mater in Pomoč kristjanov. O tem pričujejo poleg mnogih drugih stvari tu cerkve, pozidane njej v čast. Te cerkve in cerkvice pokrivajo slovenska tla kakor svetle zvezde in niso samo umetniško zgrajene, marveč se tudi njihova oprema blešči v sijaju čudovite umetniške izdelave. Kar je še pomembnejše, je to, da v njih cvete pobožnost, ki jo gojijo in hranijo molitve, obredi in sveti pouk, tako da so te cerkve zares sedež in bivališče rastoče vere« (listina o baziliki v Petrovčah).
Med te cerkve moremo vsekakor prišteti svetišče Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori. V tem svetišču, ki je po arhitekturi in opremi »visoka pesem« slovenske gotske umetnosti, ima poleg Najsvetejšega pod kamnitim baldahinom svoje osrednjo mesto, milostna reliefna podoba Marije s plaščem, izklesana iz enega kamna. Pod njenim plaščem je upodobljenih 82 naših prednikov iz različnih stanov 15. stoletja. Vsako leto, na praznik Marijinega vnebovzetja, pred to podobo upravičeno obnavljamo posvetitev slovenskega naroda Mariji. – Dobrota Marije Zavetnice je bila našim prednikom zatočišče in obramba v nevarnosti ter pomoč v velikih preizkušnjah, posebej v času trpljenja po drugi svetovni vojni, ko je bila cerkev na Ptujski Gori zaprta in romanja prepovedana (1951-1957). Množice vernikov, ne le iz ožje Štajerske in Slovenije, marveč iz vseh dežel Srednje Evrope, so romale in romajo še danes v to Marijino svetišče, ki ga je Peter našega časa, Benedikt XVI. povzdignil v baziliko z vsemi pravicami in pooblastili, ki pripadajo takim cerkvam.
S pričujočim pastirskim pismom želimo spodbuditi vas, dragi verniki mariborske metropolije, da bi radi romali v baziliko na Ptujski Gori in po zgledu prednikov zaupno prosili Zavetnico s plaščem zase, za našo mladino, naše družine, naš narod, naj nam ohrani vero, dom in rod!
»O Marija s Ptujske Gore,ki na štajerske rodove,
iz Panonije, Prekmurja
trosiš svoje blagoslove.
Varuj kleni Slomškov narod,
varuj ljudstvo Koclja kneza,
da bo zvesto v dneh usodnih,
ko se svet v temo pogreza« (M.E. Kremžar)
Naj vas spremlja obilje Božjega blagoslova, varstvo Božje Matere in priprošnja bl. škofa Slomška: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!
Vaši škofje
msgr. dr. Franc Kramberger, nadškof metropolitmsgr. dr. Marjan Turnšek, nadškof pomočnik
msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
msgr. dr. Stanko Lipovšek, celjski škof
msgr. dr. Jožef Smej, naslovni škof v pokoju
V Mariboru, Celju in Murski Soboti, na veliko noč, 4. aprila 2010
