Spoved je novo stvarjenje in novo rojstvo

Radijski misijon | 25.03.2010, 14:09

Peti dan radijskega misijona smo na praznik Gospodovega Oznanjenja v opoldanskem misijonskem nagovoru gostili koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka. Pogovarjali smo se o evharistiji in spovedi. Povezava omenjenega je po besedah škofa Bizjaka koristna, trdna in čvrsta. Bog nas hoče imeti blizu, pri Njem smo vedno zaželjeni, toda ne kakršnikoli. Na podoben način tudi Kristus v evharistiji prihaja k nam, vendar ne h kakršnimkoli ampak lahko pride samo, če smo čisti in čvrsti.

Poudarjena je povezanost med Bogom in človekom: vsakdo mora narediti svoje!

Današnja Božja beseda je praznik Marijinega oznanjenja. V berilu smo brali o kralju Ahazu, kako je bil utrujen, kako mu je manjkalo vere, zaupanja. Podobno se dogaja v življenju vsakega človeka. Včasih bolj, drugič manj.

Imamo pregovor, ki pravi: Človek se utrudi, navada ga podse vzame.

Človek je rad svoboden, rad uživa življenje in vse, kar mu svet ponuja. Za nami so patriarhalne, suženjske, fevdalne in kapitalistične družbene ureditve. Živimo v času demokracij, ko vladajo ljudstva, v katerih je vsak človek svoj gospod. Vendar se pogosto dogaja, da trčita skupaj dve pravici ali celo dve resnici, kjer demokracije zahajajo v slepo ulico. Izhod je možen samo, če ena stran odstopi in tako ali drugače prizna načelo podrejenosti, ki je tako značilno za vse prejšnje družbene ureditve. Že beseda 'demos' vključuje isto postavko: pomeni urejeno družbo, v kateri vsak posameznik pozna svoje pravice, ki jih uživa, in svoje dolžnosti, ki jih izpolnjuje. Kjer ni tako, demokracija prehaja v ohlokracijo, to je v vlado drhali. Zato je tudi demokratično čutečemu človeku potreben smisel za odpoved, za premagovanje in za žrtev, drugače zdivja kakor trta, ki je nihče ne obrezuje. Sveto pismo ponuja tri stvari, ki držijo človeka na vajetih, blažijo njegovo robatost in plemenitijo njegovo naravo: molitev in miloščina in post.

Spoved je novo stvarjenje in novo rojstvo. Odpoved je kakor seme, vrženo v zemljo.

Zlo res požira dobroto in ravno s tem dokazuje svojo zajedavsko odvisnost.

Zlo ni samostojno, temveč lahko živi samo na dobrem, dobrota pa je samostojna. Velika je spokornost, kajti brez nje človeštvo ne more obstati, temveč bo uničeno v poplavi slabosti. Vrata molitve so včasih zaprta, vrata spokornosti so vedno odprta. Bog vedno odpušča. Bog ne ravna z nami, kakor zaslužimo, temveč kakor se spodobi njegovemu imenu! Če bi Bog v nekem trenutku hotel poravnati vse, bi ne vzdržal noben človek! Bog je trajno bolj usmiljen kakor strog.

Tudi v sedanjih časih je pogosto slišati vprašanje in ugovor: Čemu takšne in drugačne preizkušnje ter stiske, saj nismo naredili nič slabega in vsakršna krivica nam je tuja? Očitek je običajno iskren. Ravno premislek iz kakšnega testa je naše bitje in kakšen je naš značaj, nam tu in tam lahko pomaga marsikaj razložiti in sprejeti. Znan in resničen je pregovor: 'Tat, ki še ni imel priložnosti, da bi kaj ukradel, naj se ne hvali, da ni tat!' In modri Sirah ne hvali moža, ki ni grešil, temveč moža, ki je imel priložnost grešiti, pa ni grešil. Vsakodnevna poročila in novice nam nastavljajo ogledalo in kažejo, iz kakšnega cepiča je naše drevo in iz kakšne moke je naše testo.

Namen misijona je, da se človek odzove, znova vzpostavi stik z Gospodom. Za dosego tega se je treba najprej očistiti. Se pripraviti, obleči svatovsko oblačilo. Že v stari zavezi govori Gospod po preroku Ezekielu, da nam bo dal novo srce, postavil svojo postavo v našo notranjost, da bo namesto kamnitega srca postavil čuteče, odzivno srce. V tem je naše očiščenje in v tem je lahko lep sad našega misijona. Prosimo Gospoda, da bi to očiščenje, to odzivnost pri sebi v čim večji meri dosegli.

O Gospod, očisti nam srce, razsvetli nam duha, da bomo drug drugemu in tebi užitna hrana in nikoli strup. Amen.