VIDEO: Stanislav Lipovšek - novi celjski škof
Cerkev na Slovenskem | 15.03.2010, 12:03
Papež Benedikt XVI je danes opoldne za novega celjskega škofa imenoval mgsr. dr. Stanislava Lipovška, dosedanjega mariborskega stolnega župnika. Sočasno z objavo Tiskovnega urada v Vatikanu je novico v Novem mestu med sejo Slovenske škofovske konference sporočil apostolski nuncij nadškof Santos Abril y Castelló.
Sedež celjske škofije je bil izpraznjen z imenovanjem celjskega škofa Antona Stresa za nadškofa pomočnika 31. januarja 2009. Novoimenovani škof Lipovšek se je sicer rodil 10. julija 1943 v Vojniku, duhovniško posvečenje pa je prejel 29. junija 1968. V škofa bo posvečen v soboto, 24. aprila 2010 ob 16. uri, v celjski stolni cerkvi sv. Danijela. Do sedaj je opravljal službo mariborskega kanonika in župnika mariborske stolne župnije.
Zahvala novoimenovanega celjskega škofa Stanislava Lipovška
Ob imenovanju za škofa v Celju je moja prva misel zahvala. Zahvala Bogu, ki me je poklical v duhovniško in sedaj še v škofovsko službo. Zahvala g. apostolskemu nunciju in po njem svetemu očetu, papežu Benediktu XVI. za zaupanje, s katerim me je poklical v to službo.
Po svojih skromnih močeh se želim z vsem srcem in vso močjo posvetiti in vključiti v delo, ki ga obsega škofovska služba v krajevni Cerkvi, služba za blagor Božjega ljudstva v celjski škofiji.
V tem trenutku želim pozdraviti duhovnike, redovnike, redovnice, diakone, bogoslovce in vse vernike celjske škofije in z njim vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo. Veselim se škofovske službe v celjski škofiji, s katero me veže toliko prijateljskih vezi, ki so povezane z mojo rojstno župnijo Vojnik in z mojim dušnopastirskim delom, ki sem ga kot novomašnik začel v celjski župniji, v takratni opatijski cerkvi, sedaj stolni cerkvi sv. Danijela.
Moja hvaležna misel se v tem trenutku ustavi pri Mariborčanih, kjer sem dušnopastirsko deloval štiriintrideset let, od tega osemindvajset let v stolni župniji, v Slomškovi stolnici v Mariboru. Razumljivo, da slovo ne bo lahko.
Življenjepis msgr. dr. Stanislava Lipovška
Msgr. Stanislav Lipovšek se je rodil 10. julija 1943 v Vojniku. Leta 1962 je vstopil v Bogoslovno semenišče v Ljubljani in začel s študijem teologije. Po mašniškem posvečenju 29. junija 1968 je odšel v mestno župnijo sv. Danijela v Celje, kjer je bil kaplan do leta 1972, ko ga je mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik poslal na podiplomski študij liturgike na Papeškem visokošolskem zavodu sv. Anzelma v Rim, kjer je leta 1976 pridobil naziv doktorja liturgike. Med bivanjem v Rimu je bil gojenec Papeškega zavoda Teutonik.
Po vrnitvi iz Rima je bil imenovan za župnijskega upravitelja župnije Device Marije v Brezju – Maribor. To službo je opravljal do leta 1981. Leta 1978 je postal asistent in leta 1980 višji predavatelj za liturgiko na mariborski enoti Teološke fakultete. Asistent je bil do leta 1994, po tem pa je na isti ustanovi ostal honorarni profesor do leta 1998. Predaval je tudi na Škofijski orglarski šoli v Mariboru. Udeleževal se je liturgičnih in drugih tečajev, s svojim strokovnim znanjem in praktičnimi izkušnjami pa je sooblikoval izdajanje novih liturgičnih knjig in vzgajal liturgične sodelavce.
Med letoma 1981 in 1982 je bil duhovni voditelj v Bogoslovnem semenišču v Mariboru, , kjer je bogoslovce seznanjal z duhovnimi poudarki duhovniškega življenja ter jih spodbujal k živemu in dejavnemu obhajanju bogoslužja.
Leta 1982 je bil imenovan za stolnega kanonika in župnika – vikarja, leta 1984 pa za stolnega župnika v Mariboru. Leta 1983 je bil imenovan za izrednega birmovalca in člana Zbora svetovalcev Mariborske škofije, nato leta 1996 za tajnika Škofijskega odbora za pripravo papeževega obiska, leta 1999 pa za glavnega tajnika Odbora Slovenske škofovske konference za pripravo papeževega obiska in beatifikacijo škofa Antona Martina Slomška. Od leta 1999 je bil kanonik penitenciarij, član Nadškofijske komisije za cerkveno umetnost in vodja Nadškofijske komisije za liturgijo in cerkveno glasbo. Leta 2001 je prejel častni naslov monsignorja, leta 2004 pa je prevzel še službo naddekana mariborskega naddekanata.
Kot vnet pastoralni delavec je za duhovno prenovo župnije vsakih deset let organiziral ljudski misijon (1989, 1999, 2009), tridnevnice in druge pastoralno-liturgične prireditve. Veliko truda je vložil v pripravo prvega (1996) in drugega (1999) papeževega obiska v Mariboru. V prepričanju, da so procesije javna izpoved vere je v župniji uvedel velikonočno procesijo po Slomškovem trgu, božično polnočnico, v postnem času križev pot po mariborskih ulicah na Kalvarijo in leta 2009 procesijo Svetega Rešnjega telesa po mestnih ulicah. V duhu Konstitucije o bogoslužju, ki pravi, da je »cilj cerkvene glasbe čast Božja in posvečenje vernikov« (B 112), se je vse od vrnitve iz Rima dalje ukvarjal z vzgojo organistov in v ta namen vsako leto pripravil tečaj za organiste in veliko prispeval k ustanovitvi Škofijske orglarske šole v Mariboru.
Njegovo pastoralno delovanje zaznamuje velika odprtost do drugače mislečih, predvsem do ekumenskega dela in zbliževanja s pravoslavnimi in evangeličanskimi kristjani. Odprtost do kulture in družbe odraža njegova organizacija pastoralnega foruma »Za blagor mesta« leta 2009.
Msgr. Lipovšek je postulator postopka razglasitve za blaženo božje služabnice Cvetane Priol (1922–1973). Izdal je nekaj brošur in knjižic z življenjepisom in molitvijo za njeno beatifikacijo.
Kratka zgodovina obnovljene celjske škofije
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006, v Cerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije in obenem imenoval tudi tri nove škofe ordinarije. Dotedanjo mariborsko škofijo je razdelil na tri dele. Tako je na novo nastala celjska škofija s sedežem v Celju, za škofa ordinarija v Celju pa je bil imenovan dotedanji mariborski pomožni škof Anton Stres. Slovesnost ob razglasitvi nove škofije in umestitvi njenega škofa Antona Stresa je bila 21. maja 2006 na Glavnem trgu v Celju. Celje je tako po 1400 letih ponovno postalo škofijsko mesto.
Vendar pa je 31. januarja 2009 izgubila svojega škofa ordinarija, saj je papež na ta dan Antona Stresa imenoval za nadškofa koadjutorja nadškofije Maribor. Obenem je postal apostolski administrator celjske škofije z vsemi pravicami, pristojnostmi in službami, ki pripadajo krajevnemu škofu.
Papež se je 28. decembra 2009 znova odločil za spremembe in Antona Stresa imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Nadškof Stres je še naprej ostal administrator celjske škofije, vendar samo do 24. januarja 2010, ko je prevzel ljubljansko škofijo. Da škofija ne bi ostala brez upravitelja, je papež Benedikt XVI. 25. januarja letos za apostolskega administratorja imenoval Jožeta Kužnika, dotedanjega generalnega vikarja.
Škofovska služba in njena trojna narava
Škofje so nasledniki apostolov , najtesnejših Jezusovih učencev in sodelavcev. S škofovskim posvečenjem škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo.
Škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda, pri čemer gre za najvišjo stopnjo duhovništva. Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejmejo diakoni, drugo stopnjo duhovniki, tretjo, najvišjo stopnjo pa le škofje. Škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje se podeljuje s polaganjem rok, kjer kandidat po klicanju Svetega Duha in po polaganju škofovih rok prejme neizbrisno znamenje - zakrament svetega reda. Škof opravlja posvečevalno službo, ki se kaže predvsem v podeljevanju njim pridržanih zakramentov sv. birme in zakramenta sveta reda, to je diakonata, prezbiterata in episkopata. Škofova naloga v službi učitelja je predvsem oznanjevanje Božje besede, ki se kaže v pridiganju in skrbi za pristno poučevanje krščanskega nauka, škof v vodstveni službi je pastir zaupanega ljudstva.
Imenovanje škofov je pridržano papežu
Škofe imenuje ali zakonito izvoljene potrdi papež. V postopku za imenovanje novega škofa mora papeški odposlanec (apostolski nuncij) zbrati podatke o treh kandidatih, ki jih je treba predlagati apostolskemu sedežu. Apostolskemu sedežu poleg predlaganih kandidatov sporoči svoje osebno mnenje, mnenja škofov v cerkveni pokrajini (metropoliji) ter stališča izbranih duhovnikov in laikov, ki so jim v krajevni Cerkvi (škofiji) zaupane posebne naloge in se odlikujejo po modrosti. Civilna oblast nima pravice ali privilegija izbire, imenovanja, predlaganja ali odločanja o škofih.
Škofje, ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, se imenujejo krajevni , drugi pa se imenujejo naslovni. Naslovni škofje so navadno pomožni škofje, ki so imenovani na prošnjo krajevnega škofa glede na pastoralne potrebe v škofiji. Pomožni škofje pomagajo krajevnemu škofu pri vodstvu škofije in ga nadomeščajo, če je odsoten ali oviran.
Naloge krajevnega škofa
Kdor je povzdignjen v škofovstvo, prevzame škofijo v treh mesecih po prejemu apostolskega pisma. Kandidat, ki še ni škof, mora prejeti škofovsko posvečenje in sicer, preden škofijo vzame v posest. Pred nastopom službe izpove vero in priseže zvestobo apostolskemu sedežu.
Krajevni škof ima v zaupani škofiji redno, lastno in neposredno oblast, ki se zahteva za izvrševanje njegove pastirske službe.
Škof vzame škofijo v kanonično posest, čim v isti škofiji sam ali po pooblaščencu v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik, zboru svetovalcev pokaže apostolsko pismo. Zelo se priporoča, da se prevzem v kanonično posest v navzočnosti klera in ljudstva opravi v stolnici med bogoslužnim opravilom.
Ko krajevni škof osebno pogosto pridiga, vernikom razlaga in osvetljuje verske resnice, ki jih morajo verovati in v nraveh uresničevati; skrbi tudi, da se vestno izpolnjujejo cerkvenopravni predpisi o službi besede, zlasti o homiliji in katehetski vzgoji, tako da se vsem posreduje ves krščanski nauk. S sredstvi, ki se zdijo primernejša, varuje neokrnjenost in enotnost obveznega verovanja, priznavajoč pa potrebno svobodo nadaljnjemu raziskovanju resnic.
Ko se krajevni škof zaveda, da je dolžan dajati zgled svetosti v ljubezni, ponižnosti in preprostosti življenja, si z vso močjo po lastni poklicanosti prizadeva pospeševati svetost vernikov in si kot glavni oskrbnik Božjih skrivnosti nenehno prizadeva, da bodo verniki, ki so zaupani njegovi skrbi, z obhajanjem zakramentov rasli v milosti in spoznavali ter živeli velikonočno skrivnost.
Potem, ko je krajevni škof vzel škofijo v posest, vsako nedeljo in na druge v svoji regiji zapovedane praznike opravi mašo za sebi zaupano ljudstvo. V stolnici ali kaki drugi cerkvi svoje škofije pogosto predseduje obhajanju evharistije, zlasti na zapovedane praznike in ob drugih slovesnostih.
Krajevnega škofa veže zakon osebne rezidence v škofiji, kar pomeni, da more biti le iz upravičenega razloga neprekinjeno ali s prekinitvijo odsoten iz škofije največ en mesec, če je le poskrbljeno, da zaradi njegove odsotnosti škofija ne bo trpela kakšne škode. Iz škofije naj ne bo odsoten na božič, v velikem tednu, na veliko noč, binkošti in Rešnje telo, razen iz tehtnega in nujnega razloga.
Krajevni škof je vsakih pet let papežu poda poročilo o stanju škofije, ki mu je zaupana, v obliki in času, ki ga določi apostolski sedež. Krajevni škof v istem letu, ko poda poročilo papežu, pride v mesto Rim, kjer počasti grobova apostolov Petra in Pavla in se predstavi rimskemu papežu.
Krajevni škof, ki je izpolnil petinsedemdeseto leto starosti, je naprošen, naj da odpoved službi papežu, ki bo po presoji vseh razmer ukrepal. Škof, čigar odpoved službi je bila sprejeta, ohrani naslov upokojenega škofa svoje škofije in more, če to želi, ohraniti sedež bivanja v tej škofiji.
Škofovski sedež se izprazni s smrtjo krajevnega škofa, z odpovedjo, ki jo je rimski papež sprejel, s premestitvijo in z odvzemom.
