Beseda je zakon! | (foto: ARO)
Za kakovosten slovenski javni govor
Beseda je zakon! Prof. dr. Hotimir Tivadar
Slovenski javni govor je načeloma knjižni. Kaj pomeni knjižni? Knjižni jezik je po definiciji praških jezikoslovcev s prve polovice 20. stoletja pravzaprev namenjen povezovanju neke jezikovne skupnosti, v našem primeru slovenske jezikovne skupnosti. Tako se je ustvarjal tudi slovenski knjižni jezik.
V slovenskem narečno zelo razslojenem prostoru je imela zelo pomembno vlogo pisana beseda, knjiga (od Trubarjevega Abecednika in Dalmatinove Biblije naprej), časopisi (npr. Bleiweissove Kmetijske in rokodelske novice v drugi polovici 19. stoletja). Pisni jezik se je v 19. stoletju tudi že bolj ali manj standardiziral, medtem ko smo na standardizacijo govorjenega jezika čakali vse do sredine 20. stoletja, govorjeni jezik pa je že po svoji naravi in hitrejšem spreminjanju težje kodificirati. Zaradi navezanosti slovenskega kulturnega prostora na knjigo in pisno tradicijo je logično, da se je ustalil têrmin slovenska knjižna izreka oz. govorjeni knjižni jezik. Uporablja se tudi termin zborna izreka, ki pa danes deluje malenkost zastarelo, saj javno ne govorimo le pred večjim zborom ljudi, ampak javno govorimo lahko praktično vsepovsod. V drugih jezikih je prevladujoč termin standardni jezik, Standard Language, kar uporabljajo tudi nekateri slovenski jezikoslovci, nekateri celo ločujejo med terminoma knjižni in standardni jezik. Z retorično-pravorečnega stališča pa je najpomembneje razlikovati med govorom v javnosti in zasebnim govorom.
Na Slovenskem to pomeni razlikovati med knjižnim in narečnim (mestnim) govorom. Seveda pa so med nami tudi govorci, ki zasebno ne govorijo narečno, ampak nek drugi jezik, le redki so (bili) primeri, ko nekdo govori tudi zasebno knjižno. Večinoma smo doma bolj spontani, manj kontrolirani. Ko pa pridemo v javnost, pa bi morali biti tako jezikovno kot nejezikovno pripravljeni komunicirati z večjo skupino ljudi, kar prinaša tudi odgovornost in še večjo pazljivost, kontroliranost. Še posebej, kadar ne gre za dvogovor, torej pogovor v manjši skupini, namreč nimamo možnosti za takojšnji popravek. Zato morajo biti naše misli, besede in stavki bolj premišljeni, na govor se moramo pripraviti. Praviloma se tudi pisno pripravimo na govor, še posebej daljše in uradne govore si tudi v celoti zapišemo. Danes politiki berejo govore z lista, kot to počnejo Borut Pahor, Milan Kučan, Lojze Peterle, pogosto berejo tudi s t. i. teleprompterja oz. prosojnih tábel, kjer se jim projicira govor, kar daje vtis govorjenja na pamet. Pogled v poslušalca, gledalca je tudi bolj prepričljiv. Tega smo danes povsem vajeni pri TV-voditeljih, ki nas pri branju televizijskih poročil gledajo v oči in nam dajejo lažni vtis, da govorijo na pamet, v bistvu pa berejo preko TV-bralnika oz. »(trotl)bobna«. Pogled v oči namreč sam po sebi vzbuja zaupanje. Potreben pa je poseben trening in tudi sposobnost, da branje pisnega besedila deluje naravno, sproščeno. V bistvu gre za »igranje«, da branje ni branje, ampak prosti govor. Temu morajo biti prilagojeni tudi stavki, ki morajo biti krajši, mogoče celo s kakšnimi pogovornimi besedami. Tudi premori morajo biti daljši. Nikakor pa ne moremo pisnega jezikovnega koda, to je pisnega besedila, pretvoriti v govor, ampak moramo tudi pri branju imeti v mislih poslušalca. To med drugim pomeni tudi to, da ne smemo govoriti prehitro. Govor zapletenejših pisnih besedil pa je velika spretnost, zato lahko le občudujemo voditelje, ki dan za dnem lahko berejo novice in vodijo pogovore o zahtevnejši tematiki, ki jo morajo povzemati s pisnih besedil, npr. predlogov zakonov. In potem to vsebinsko zahtevno oddajo še narediti zanimivo, gledljivo, poslušljivo. Običajno sicer pravimo, da če voditelj in gosti obvladajo tematiko, potem je tudi govor prepričljiv. Ponavadi je to res, če se seveda voditelj prilagodi govoru, kar v prvi vrsti pomeni pravilno dihanje s prepono, primeren položaj vratu in govoril nasploh, kakovostno odpiranje ust, pri čemer se nam tudi ne sme zapletati jezik. Za to pa je potrebno pripraviti celotno telo, vključno z glavo. Govorec se namreč mora počutiti dobro, sproščeno, da potem govori sproščeno, za kar pa je treba kar nekaj vaje in treninga celotnega govornega aparata od prepone do ustnic. Najboljši govorci so zato pogosto pevci in igralci, ki so se tega naučili preko vaj in nenehne prakse. Izpostaviti pa moramo, da govor ni enako petje. Rabimo namreč, če drugega ne, bistveno manj zraka, da kakovostno govorimo.
Kljub vsej tej različnosti govorjenega jezika od pisnega jezika pa je treba še enkrat poudariti, da je zelo pomembna pisna priprava, tako vsebinsko kot tudi izgovorno. V slovenskem govoru je namreč s s, š š, ž je ž itn. Redki so primeri, ko je npr. en glas zapisan z dneva črkama (dž – džézva), ali pa da nima svoje posebne črke, kot je to v primeru polglasnika (pes [pəs], minister [ministər], črka [čərka]). Seveda se potem kakšni glasovi v besedah izgovarjajo drugače, kot so zapisani, vendar je teh primerov bistveno manj, kot primerov, ko so besede izgovorjene tako, kot so zapisane. Ta del
izpostavljam zato, ker je pogosto javno nastopanje v slovenščini označeno kot zelo têžko, zapleteno. Toda če bi govoru posvetili toliko treninga kot športniki, npr. Luka Dončić ali kakšen drug profesionalni ali rekreativni košarkar košarki, bi lahko kakovostno govoril praktično vsak, ki piše in ustvarja v slovenščini. Za kakovostno izreko pa se je treba potruditi in se zavedati, da v javnosti na odru, v razredu oz. pred mikrofonom ne govorimo enako kot v gostilni za šankom oz. doma v dnevni sobi.
Del medijske krajine zato čedalje bolj prisega na spontanost, ki je pogosto prav tako igrana, in vsebinsko manj zahtevna besedila, samo da so privlačna, zabavna. S tem ni nič narobe, tudi zabava je pomemben del življenja. Ne moremo pa se zabavati v pogovorih o usmerjanju šolstva, psiholoških težavah ljudi, o strokovnih vprašanjih najrazličnejših področij, npr. določanju davkov in višine socialnih prispevkov, ne moremo se zabavati, še manj posmehovati ob vprašanjih verskih skupnosti. Zato bi bilo dobro, da se pred vsakim javnim nastopom pripravimo, vsaj z opornimi točkami in premislimo kaj in tudi kako bomo govorili. In govoriti moramo jasno, razumljivo, z ustreznimi poudarki in premori, ne prehitro, kar pomeni tudi govoriti knjižno (slovensko). Če se pripravimo vsebinsko in izrazno, bo tudi nesporazumov in konfliktov, tudi stavkanja in kričanja, manj. Misel na sočloveka in sogovorca nam mora biti v ospredju, prav tako se moramo zavedati odgovornosti do celotne javnosti in skupnosti.
Kričanje in dretje pa prihranimo za nogometne tekme oz. druge športne prireditve, kjer pa nas tudi opozarjajo, da moramo biti vljudni (»respect«). V amfiteatrih je sicer že od rimskih časov dovoljeno več. Toda to je že druga bolj zapletena in zgodovinsko določena zgodba. Nasilni govor je neustrezen, še manj ustrezno je neposredno nasilje. Ko nastopi tišina med sovražniki, pa pogosto v konfliktih pride do spopada. Zato se je treba pogovarjati, če se le da spoštljivo in odgovorno, kar preprečimo s (pisno) pripravo na (po)govor. Pri tem verjetno večkrat premislimo, preden bomo komu zares grozili npr. z vojno, pretepom ... V javnosti moramo biti premišljeni in ne preveč čustveni, sploh pa ne jezni, kar je pogosto težkó.
