Škof Matjaž mladim v Stični: Bog je ustvaril originale, ne fotokopij

Homilija škofa Matjaža v Stični: 'Poglej gor!'

Dragi mladi ... simpatično geslo nas danes nagovarja z vseh zvočnikov: Poglej gor!

Vzpodbudno, res ... Čeprav – roko na srce – napotek ni tako nedolžen, kot se sliši.

Mame so nas učile ravno obratno: »Ne glej naokrog ... glej pod noge, da se ne spotakneš!« Verjetno se je kdo že kdaj zaletel v kakšno klopco ali steber, ko je gledal nekam gor, namesto pod noge.

Pa tudi sicer je pogled dol – denimo v svoj telefon – bolj varen. Dokler gledaš dol, ne vidiš nič drugega. Nikogar. Si lepo »varen« v svojem svetu, v svoji zgodbi, v svojih načrtih, ... Če pa pogledaš gor, je nevarno, da uzreš nekoga, ki je ob tebi, ki te želi kaj vprašati, prositi ... In tvojega miru je konec.

Torej: naj kar na začetku opozorim, da je »gledati gor« lahko tudi nevarno. Vsekakor pa je izziv. In že zaradi tega se mi zdi, da smo na pravi poti ...

Sploh pa vemo, da smo na pravi poti, ker smo slišali današnje berilo. Kratek odlomek iz Janezovega pogleda v nebesa ... In to, kar je bilo razodeto temu

Jezusovemu najljubšemu učencu, ki je bil tisti večer, ko jim je zadnjič lomil kruh, prav blizu njega, je nekaj zelo temeljnega za naše upanje, za našo sedanjost in za našo prihodnost: Bog ima z nami načrt. Z vsakim! Vsak je rojen iz njegovega naročja; vsak je dobil enkratne darove, s katerimi lahko zastavi dobro življenje, ki bo imelo smisel, ki bo živelo. To je temelj in razlog našega upanja!

Zato res, poglejmo gor! - v Očetovo hišo, v nebeški Jeruzalem!, ki nam je obljubljen! »Glej, – pravi Janez - prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.«

Seveda vemo, da Bog ne prebiva fizično »tam gori«, »nad oblaki«.

Ni potrebno zazreti se navzgor, da bi ga ozrli. Tako so enkrat že poskušali Galilejci, ko so se ob Jezusovem vnebohodu ozirali v nebo. A sta jih dva moža v belem potolažila, da bo ta Jezus spet prišel, prav tako kot so ga videli oditi (Apd 1,11). Spomniti so se morali, da jim je že obljubil, da jim bo poslal drugega Duha Tolažnika, ki bo ostal vedno pri njih (Jn 14,16), ki jim bo govoril, jih učil in spomnil vsega, kar jim je povedal Jezus«.

Ta njegov Duh je torej že v nas in živi v nas. Prejeli smo ga pri krstu, potrdili smo zavezo z njim pri birmi, in jo potrjujemo pri vsaki sv. maši. Po vsaki Božji besedi, ki jo slišimo, zagori v nas, se zgane in nas gane, ker je gnan od tiste Očetove ljubezni, ki ji je mar za vsakega človeškega otroka, ker je njegov, ker izhaja iz njegovega naročja.

Ta Bog torej že prebiva med nami, se je že naselil v nas. Prevzel je naše meso, naše čute in našega duha, da bi se lahko prav tam, v naši konkretnosti srečali z njim.

Gotovo se spomnite prizora, ki se ga spominjamo vsako leto ob branju pasijona na veliki petek, kako se je ob Jezusovi smrti na križu zagrinjalo v templju pretrgalo, kar pomeni, da je z Jezusovo smrtjo pregrada med Božjim in človeškim padla, meja med zemeljskim in nebeškim je bila podrta in Bog je dokončno vstopil v našo človeško konkretnost, v tvoje in moje konkretno življenje.

Naše upanje torej ne raste samo iz pogleda na večnost. Naše upanje izvira iz veselja, da nas Jezus brezmejno ljubi in da je z nami že sedaj.

Upam, da opazite, kako vesel je, ko je danes pomešan med toliko mladimi ...
A POZOR, še ena nevarnost obstaja ... In sicer, da tisto, kar je zgoraj – ideal, cilj, nebesa – postane previsoko.

Nedosegljivo. Oddaljeno.

Najbrž se vam je že kdaj zgodilo, da je bil cilj, ki ste si ga sami zadali ali vam ga je zadal nekdo drug, preprosto previsok. Tako zelo visok, da je bil razkorak med tem, kar zmorem in zadano nalogo preprosto prevelik.

Ideal, cilj, ki me naredi le še malodušnega, ker vem, da ne zmorem, ni več izziv. Vem, da danes mnoge mlade muči želja po idealni podobi, po idealnem prijateljstvu, ali drugih idealnih ciljih, ki nam jih slikajo različni mediji. Vsak bi rad bil uspešen, bil najlepši, najpopolnejši, … Ko pa se pogledam v ogledalo, … ali pa se srečam s svojimi drugimi omejitvami … mi to vzame ves pogum.

Dragi mladi, tudi v takšni malodušnosti nas Bog ne pušča samih. Bog nas ni ustvaril po enem kopitu, ne fotokopije, kot je govoril Carlo Acutis, ampak različne. Ustvaril nas je originale. Papež Leon je mlade avgusta letos na svetoletnem shodu spodbujal, naj se ne ustrašijo svojih nepopolnosti, svoje grešnosti, saj včasih prav stiska in nemoč pomagata človeku da sestopi, se odpre in sprejme njegovo roko, ki jo On vsakemu ponuja.

V priliki o sejalcu pravi Jezus, da Bog obilno seje svojo besedo. To so semena upanja ali darovi milosti, ki jih vsak človek potrebuje, da lahko obrodi ljubezen. Včasih pride ta besed ali ta milost tudi v drugačni obliki, kot jo pričakujemo, kot si jo predstavljamo. Bog nas preseneča (to je zelo rad ponavljal papež Frančišek), Bog dela nove stvari, ne zapira nas v šablone.

Pustite mu, da vas preseneti! Ne dovolite, da vas neka ideja ali predstava o njegovi milosti zaduši. Zahvaljujte se mu za ta presenečenja, saj so izraz njegove velike ljubezni!

V priliki vidimo, da se Jezus ne boji naše zemlje – on je namreč ta beseda, ki jo Oče obilno seje – ne boji se, da bi ga naša nepopolnost, naša povprečnost umazali.

Nekatera semena padejo polega pota, pravi Jezus. To je takrat, ko sicer poslušamo, a ne verjamemo, da je to res beseda živega Boga, ki me ljubi, mene osebno in želi samo moje dobro. Če ostane srce hladno, tudi beseda »zmrzne« in ne obrodi sadu.

Včasih besede padejo na skalo. To je takrat, ko nas nekaj navduši, razveseli, nimamo pa potrpljenja, ji ne damo časa, se ne ustavimo v njej, je ne premišljujemo, da bi lahko pognala korenine. Zato, vzemite si čas zase (za premišljevanje besede) in zaslišali boste vašega velikega gosta, prijatelja, ki vas čaka.

Včasih pa besede padejo tudi med trnje.

To pa so velikokrat naša zasedenost, skrbi, aktivizem, danes še posebej »priklopljenost« na telefone, ki nas ves čas zaposlujejo, da zmanjka časa za bistveno, za samega sebe. (Sveto leto je bilo najprej čas počitka, ko sta se zemlja in človek morala umiriti!)

Končno pa besede pade na dobro, na mehko zemljo. Ko poslušamo, ko se trudimo dati prostor drugemu, ko se učimo stopati preko sebe – to je mehkoba.
Pri tem so nam svetniki – pričevalci zgled. Zgled ne samo, kako se to naredi, ampak tudi, kakšne sadove to obrodi.
Poglejmo Marijo, njen »zgodi se mi po tvoji besedi«!

Poglejmo naša dva svetnika, ki sta danes tu posebno močno navzoča - Peter Frassati in Carlo Acutis. Oba sta bila zagledana gor, v višavo, v Evharistijo, ne sama vase, ne v šibkosti svojega mesa. Gledala sta preko sebe, v Drugega! Oba sta se vzpenjala, s preprostimi vsakdanjimi koraki, k ubogim in malim.

Bog ne kliče popolnih, ampak poklicane usposablja, da lahko naredijo nekaj novega. Vsako dejanje ljubezni, vsaka gesta in vsak korak in vasaka beseda, ki gre preko sebe, je dejanje ljubezni, ki ustvari nekaj novega in trajnega.

Bog kliče tudi tebe, ki si danes tukaj! On te pozna in te ljubi, bolj kot ti poznaš samega sebe.

Pomisli za trenutek, kdaj te je že obšlo neko upanje, kdaj si začutil toplino v srcu, ker si lahko stopil preko sebe!

Želim si, da bi vsak od vas ne le vedel za kakšno zgodbo upanja, ampak, da bi vsi mi, ki smo danes zbrani tukaj, živeli živo upanje.

Naj to srečanje naše upanje dodobra okrepi. Želim si, da bi se zvečer vračali vsak na svoj dom bolj ljudje upanja, kot smo bili to zjutraj, ko smo prihajali sem na to živahno prizorišče.

Jezus hodi z nami. Teče ob nas. Vedno je tu.

Še posebej sedaj pri sv, maši. To je pravi eshaton, nebeški Jeruzalem. Tu Gospod sestopa, sprejema našo krvavo nepopolnost, da jo odnese GOR, kjer bo shranjena v ljubezni. Ljubezen pa je tista, ki ustvarja nekaj novega.

Tam pa se končno že uresničuje to, kar je videl Janez: jaz bom njemu Bog, on pa meni sin.