Mariborska nadškofija se veseli dveh novih diakonov

Homilijo nadškofa Cvikla objavljamo v celoti.

Spoštovani duhovniki, redovniki, redovnice, stalni diakoni in bogoslovci!
Spoštovana kandidata za diakonsko posvečenje, Jure in Žiga, z družinama, sorodniki in prijatelji!

Dragi verniki!

Evangelij 27. nedelje nam podarja priliko o človeku, ki je imel vinograd. Ob času trgatve je vanj poslal služabnike, da bi pobrali pridelek.

Vinogradniki so nekatere njegove služabnike pobili, druge pa pretepli. Poslal je še druge, pa jih je doletelo isto. Ostal mu je samo še sin. Mislil si je: »Mojega sina bodo spoštovali.« Pa ni bilo tako.

V tej priliki o hudobnih vinogradnikih se zrcali zgodovina odnosa med Bogom in ljudmi, s katerimi je Bog sklenil zavezo.

Pošiljal jim je preroke, da bi jih vzgajali, pa so jih zavračali; mnoge so mučili, nekatere celo umorili.

Toda to Bogu ni preprečilo, da bi še naprej ljubil svoje izvoljeno ljudstvo.

Kot vrhunec nezvestobe in zavračanja pa je treba razumeti še zavrnitev zadnjega dokaza Božje ljubezni, njegovega edinega Sina, ki ga bo doletela enaka usoda, kot je doletela tolike preroke.

Toda Jezus, zavrženi kamen, bo postal vogelni kamen nove zgradbe, novega ljudstva – Cerkve.

Bog ostaja zvest kljub človekovi nezvestobi. Tudi največja zavrnitev postane izhodišče nove obljube, novega začetka.

Sporočilo evangelija je, da Bog nikoli ne obupa nad človekom. Na človekovo hudobijo ne odgovarja z maščevanjem, temveč z odpuščanjem.

Samo tako lahko človek obrodi svoj sad. Te sadove nam opiše sv. Pavel v Pismu Filipljanom: »Kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar krepostno in hvalevredno.«

Če kristjani v svet ne prinašamo teh sadov, to pomeni, da nismo »živi« in dejavni.

Vsak nov duhovni poklic je živo znamenje, da Bog še ni obupal nad nami. Takšno znamenje sta tudi naša dva nova diakona, Jure in Žiga.

Bog kljub sodobnim izzivom in krizam, s katerimi se soočamo tako v Cerkvi kot v družbi, še vedno nagovarja človeška srca in vanje polaga željo po služenju.

Na začetku vsakega duhovnega poklica sta Gospodova ljubezen in njegova izvolitev. To spoznanje človeka tako prevzame, da vse drugo stopi na drugo mesto.

Vsak, ki se poda za Gospodom, se mora z njim tudi poistovetiti. To pomeni, da mora postati eno s križanim in vstalim Gospodom, z njim, ki je povzdignjen na križ in želi vse pritegniti k sebi.

Draga Jure in Žiga, spoznala sta, da bosta to hojo za Kristusom uresničevala z Božjo pomočjo in ob molitveni podpori vernega ljudstva.

Vajina odločitev je sad vajine ljubezni do Gospoda, ki ga želita vedno bolj ljubiti in mu služiti z vso iskrenostjo in preprostostjo.

Jure in Žiga, posvečena bosta, da bi pomagala škofu in zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni.

Kot služabnika oltarja bosta pripravljala darove za daritev sv. maše. Vernikom bosta delila Gospodovo telo in kri.

Kot služabnika mize Božje besede bosta oznanjala evangelij, ko bosta pridigala, poučevala verouk in pripravljala kandidate na prejem zakramentov.

Oznanjevalna služba je lepa, a tudi odgovorna. Nanjo se je treba vestno in skrbno pripravljati, da lahko Božja beseda doseže vernike in obrodi sad v njihovem življenju.

Diakonsko službo začenjata na rožnovensko nedeljo, ko razmišljamo o pomenu rožnega venca in moči te molitve v našem življenju.

Pomen te molitve nam je najbolje predstavil danes že sveti papež Janez Pavel II., ki rožni venec imenuje »sladka veriga«, ki nas veže z Bogom, vez ljubezni, ki nas druži z angeli, in zanesljivo pristanišče ob splošnem brodolomu človeštva. Molitev rožnega venca je naša opora in spremljevalka.

Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da med molitvijo rožnega venca izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki si jih niso izmislili ljudje.

To so besede, v katerih je povzeta zgodovina Boga z ljudmi, zgodovina Božjega odrešenja.

Pri tem ne gre za rutinsko ponavljanje vedno istih besed. Nasprotno: ko ponavljamo te besede, se bogatimo, umirjamo in bližamo Bogu.

Papež pravi, da skozi te besede kakor skozi okno zremo na življenje Jezusa in Marije, hodimo skupaj z njima, onadva pa hodita skupaj z nami.

Tako ob Jezusu odkrivamo resnico o sebi in se lažje razumemo v neštetih situacijah, s katerimi se vsak dan srečujemo. S to molitvijo se posvečujemo in rastemo v svetosti.

S tem pa tudi uresničujemo svoje poslanstvo: prinašati Boga v ta svet. Ne moremo ga prinašati, če smo notranje prazni, če je naša vera mrtva.

Prav rožni venec, ta preprosta molitev, nam pomaga, da se vedno bolj upodabljamo po Kristusu. Ko premišljujemo njegove skrivnosti, ga sprejemamo in poslušamo, tako pa njegova pot postaja tudi naša pot.

Draga Jure in Žiga, svojo diakonsko službo začenjata na god sv. Frančiška Asiškega, ki je po izročilu prejel le diakonsko posvečenje. Danes praznujemo 800. obletnico svetnikovega prehoda v večnost.

Kot posvečeni diakon je oznanjal evangelij in stregel pri oltarju. Iz njegovih spisov je razvidno globoko spoštovanje do Jezusovega telesa in krvi ter do duhovnikov, ki imajo oblast posvečevanja.

Diakonska služba je bila v Cerkvi ustanovljena predvsem za oskrbo vdov, sirot in ubogih.

Sv. Frančišek je to izvorno vlogo diakona pretopil v svoj življenjski slog.

Sv. Frančišek velja za zgled in zavetnika diakonov, še posebej stalnih. Njegovo življenje nas opominja, da diakonat ni le prehodna stopnja na poti do duhovništva, temveč trajna drža Kristusovega služabnika.

Draga Jure in Žiga, naj vama zgled sv. Frančiška pomaga, da bosta Gospodu služila z vso iskrenostjo in doslednostjo.

Zavedajta se, da tisto, kar podarimo Gospodu, ni izgubljeno, ampak se iz tega rodi nekaj večjega, boljšega, nekaj, kar ni samo za to življenje, ampak za večnost.

Prosimo tudi nebeško Mater Marijo, naj vaju vzame v svoje posebno varstvo. Naj vaju uči, da je treba v veri in poklicanosti vztrajati vse do križa, vedoč, da tam, kjer je Jezusov križ, vzhaja tudi zarja velikonočnega vstajenja in posvečanja.

Amen.