Naš gost: Vinko Šega

| 19.12.2009, 21:50 Matjaž Merljak

Smo v letu duhovništva in Cerkev nas vabi, da bi znova postali občutljivi za lepoto in pomembnost duhovništva. Zato smo v tokratni oddaji prestavili življenje duhovnika, ki je po nekaterih podatkih najstarejši župnik v Sloveniji, njegovo življenje pa je bilo zelo preizkušano. V Robu na Dolenjskem od leta 1990 deluje Vinko Šega, ki je bil rojen leta 1917. Še vedno je bistrega uma in misli, pa tudi toliko pri močeh, da vozi avto, pa bere časopise in knjige. Tudi sam je napisal knjigo svojih spominov na težke čase, njen naslov je Dano tisto uro in iz nje smo tudi slišali nekaj odlomkov.

Pogovor smo začeli pri njegovem otroštvu, se ustavili pri odločitvi za duhovništvo, posvečenju, novi maši in prvih kaplanskih letih, ki je preživljal v domačem Grahovem. To je bil vojni čas in naš sogovornik je opisal, kako je bilo ob bombardiranju na Grahovo in ob požigu cerkve in domobranske postojanke. Prvo kaplansko mesto je bilo v Žužemberku, nato pa so ga čakali zapori. Slišali smo, kakšno je bilo tam vzdušje, kako so zaničevali Cerkev, kako so potekala zasliševanja, kakšen je bil odnos do paznikov ... Slišali smo tudi odlomke iz knjige Dano tisto uro, ki je izšla pri založbi Družina leta 2008.

Duhovniško službo je nadaljeval v Suhorju, kjer je nekaj časa bival kar v zvoniku, Šmartnem pri Litiji in Šentlovrencu. V oddaji je opisal spomine na škofa Rožmana, povedal, kaj misli o zaporniškem duhovniku, kaj njemu pomeni biti duhovnik, o odpuščanju in o pomenu evharistije za kristjana.