Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) | (foto: Urša Sešek)
Skrb za ostarelo mami
Naš pogled | 09.04.2024, 14:14 Mirjam Judež
Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina in naša družina. Mami že nekaj let sama skoraj ničesar več ne zmore. Lahko pije in si kaj nese v usta, ob pomoči naredi nekaj korakov. Pri vsem ostalem rabi našo pomoč. Ne govori prav veliko, razume vse. Živi doma. To je bila od nekdaj njena velika želja. Je izjemno potrpežljiva in dobronamerna. V nedeljo sem praznovala rojstni dan. Mami sem povedala: »Veš, danes imam rojstni dan. Hvala, ker si me rodila.« Ponudila mi je roko, češ, vse najboljše, pomežik in en brezzobi nasmeh. Zobna proteza namreč največkrat počiva v lončku.
Pogosto se sliši, da mladi in stari ne sodijo skupaj. Pa tudi rek, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Oboje velja. Družba pravi, da se morajo mladi postaviti na svoje noge, se od doma odseliti, zaživeti svoje življenje s svojo družino. Pred pol stoletja ali še dlje nazaj je več generacij živelo na isti domačiji. Pomagale so druga drugi. V tistih časih so starejši uživali ugled in spoštovanje.
Po besedah Ramovša so najbolj številni begunci pri nas starejši, ki so kot onemogli »izgnani« na »odlagališče« v nek neznani kraj, med neznane ljudi v dom za ostarele.
V današnji družbi se starejše odriva na rob oz. se jih »uporabi«, ko jih potrebujemo: ko želimo, da skuhajo kosilo, ko rabimo varstvo, usluge, dobrote z vrta, posojilo, dediščino. Mnogi stari starši so čez poletje »abonirane varuške« vnukov. Čeprav so ob koncu dneva oz. tedna praktično izžeti, varstva ne odrečejo. Stari starši se predano vključujejo v družino in življenje »ta mladih«, kolikor jim ti dovolijo. Seveda obstajajo tudi zahtevni stari starši, ki vtikajo nos tja, kjer se jih ne tiče in imajo komando nad vsem, utesnjujejo mlade družine. In obstajajo tudi mnoge družine, kjer mladi in stari lepo sodelujejo, celo na istem naslovu, si pomagajo, se spoštujejo. Marsikje gre lahko življenje dveh, celo treh generacij lepo z roko v roki.
Imam občutek, da je današnja družba naravnana tako, da ko pride čas, ko naši starši zaradi let niso več tako spretni, zdravi, bistri, hitri in potrebujejo pomoč, konkretno in fizično, se na njihovo razdajanje pozabi. Po hitrem postopku se začenja iskati mesto v domu za ostarele. Res je, da so službe vse bolj stresne, da je časa za primarno družino že tako premalo, a »ta mladi« niti razmišljajo ne o možnosti, da bi za svoje starše na starost skrbeli sami, ob pomoči negovalke, morda patronažne službe, ob pomoči prijazne sosede, vnukov, bratov, sestra. Seveda dopuščam možnost, da si starši želijo v dom, a po raziskavah bi želela še vedno velika večina starejših dočakati čim višjo starost doma med ljudmi, ki jih pozna, ima rad in oni njega.
Papež Frančišek je na eni od svojih avdienc dejal: »Kjer se starejših ne spoštuje, ni prihodnosti za mlade. Če se ne naučimo skrbeti za starejše in jih spoštovati, bodo tudi z nami, ko bomo stari, ravnali enako.«
Seveda vse razmere niso idealne, starši niso idealni, tudi »ta mladi« ne. Nekateri ostareli so zelo zahtevni in takim mladi težko namenijo toliko časa, kot pričakujejo. Star človek, ki je dozorel in doživel v življenju dobro in hudo, pa je praviloma skromen in hvaležen. Zdi se mi, da ta mladi z veseljem sprejmejo pomoč staršev, zanjo brez zadrege prosijo, ko pa je treba pomoč na stara leta vrniti, »ni časa«. Mlada generacija je nekako razvajena. Starši so ji želeli omogočiti vse in še več, saj sami niso imeli veliko: bili so lačni, preživeli so vojno, starši zanje niso imeli časa, ker so bile družine velike, na domačijah je bilo veliko dela, pogosto je bil prisoten še alkohol … Mladim so želeli omogočiti lepše življenje. V tej želji so jim nudili vse in še več, morda preveč in jih nehote vzgojili v razvajene hčerke in sinove.
Takole je dejal antropolog dr. Jože Ramovš v eni naših oddaj: »Če srednja in mlada generacija ne oskrbuje otrok, bolnih in ostarelih, onemoglih, ne razvija empatije, solidarnosti, ljubezni, pomoči, dobrote, ker se ta ne razvija kognitivno s pridiganjem, predavanjem, branjem, pisanjem, poslušanjem, gledanjem TV, ampak samo v praksi: pri pomoči otroku, ki rabi veliko pomoči, pri pomoči bolnemu, ostarelemu. Zakaj gre danes toliko zakonov narazen? Ker ne razvijamo empatičnosti, solidarnosti v praksi. Ne pri otrocih, ki jih je dvakrat manj kot nekoč, ne pri starih, ker sami ne sprejemamo starih ljudi in svojega pešanja kot smiselnega, zato tudi mladi in srednja generacija ne vidi tega smisla. Bolje je človeka evtanazirati,« je zaključil Ramovš. Ali ga poslati v dom za ostarele. Po besedah Ramovša so najbolj številni begunci pri nas starejši, ki so kot onemogli »izgnani« na »odlagališče« v nek neznani kraj, med neznane ljudi v dom za ostarele.
Koliko dobrega prinesejo odnosi starih staršev z vnuki, kako lahko dedek ali babica, ki imata več časa kot starši, obogatita življenje vnukov, ki potrebujejo veliko potrpežljivosti in časa, ki ga »ta mladi« nimajo.
Papež Frančišek je na eni od svojih avdienc dejal: »Kjer se starejših ne spoštuje, ni prihodnosti za mlade. Če se ne naučimo skrbeti za starejše in jih spoštovati, bodo tudi z nami, ko bomo stari, ravnali enako.« Dejal je, da se je življenjska doba podaljšala, a človeško srce se v tem času ni dovolj razširilo, da bi sprejelo leta, ki so bila dodana življenju. Papež Frančišek je obsodil moderno družbo, ki potihoma odrinja starejše.
Zakonski in družinski terapevt Miha Ruparčič pravi, da vsak par potrebuje vsaj eno starejšo osebo, ki je sočutna do para kot celote in ima pomirjevalno vlogo. Da je temeljna naloga starejših, da pomirjajo mlajše generacije, saj imajo toliko življenjskih izkušenj, da vedo, da je življenje ves čas lepo in težko, a se na koncu vse dobro izide.
Želim si, da bi mlade družine, ki se lepo razumejo s svojimi starši, razmislile o tem, kako bi lahko svoje starše, stare starše obdržale čim dlje v svoji sredi. Seveda je skrb tudi naporna, včasih bolj psihično kot fizično, a kjer je volja, je pot. Če v pomoč vključimo vnuke, ki bodo z obiskovanjem oslabelih starih staršev razvijali empatijo, odpravljali strah pred staranjem, pred starimi ljudmi, s tem naredimo samo dobro. Dobro je starim staršem, dobro vnukom, ki bodo bogatejši za izkušnjo pomoči, nenazadnje je dobro tudi za nas, oskrbovalce, ker bodo morda, ko bomo mi stari in ubogi, otroci pomislili, da je za dom za ostarele morda še malce prezgodaj.
Kot pravi Ramovš, je med vnuki in starimi starši nekaj pomembnega za človeško zorenje obeh. Eni in drugi imajo nekaj, kar lahko drugim dajejo in drug to nujno potrebuje. Majhen otrok rabi veliko časa. Star človek čas ima in ga lahko podari, si za vnuke vzame čas - v miru.
Po besedah ravnateljice Angelinega vrtca, ki je lani odprl novo enoto v DEOS centru Notranje gorice, je sodelovanje starejših in otrok priložnost, da otroci ob stiku s starejšimi dobijo od njih ljubezen, skrb, otroci pa se ob druženju s starejšimi učijo spoštovanja do starejših. Z vključevanjem starejših v program vrtca starejši na otroke prenašajo izkušnje in znanje, otroci pa starejšim dajejo predvsem življenjsko moč in energijo.
Radio Ognjišče deluje v kleti Zavoda sv. Stanislava, kjer so tudi katoliški vrtec, katoliška osnovna šola, gimnazija, glasbena šola, dijaški in študentski dom. Prostora je še kar nekaj, zato direktorja Zavoda Toneta Česna vsake toliko malo za hec in malo zares vprašam, kdaj bo tu zrasel dom za ostarele, saj bi lahko veliko dobrega naredili in ustvarili skupaj – z Radiem Ognjišče. Pravi, da v dolgoročnih načrtih je, v smehu doda, da bo do časa, ko ga bom jaz potrebovala, verjetno že stal. Direktor Tone, zdaj je ta vaša napol obljuba postala javna. Morda se bo dom za upokojence v okviru Zavoda »zgodil« že nekaj let prej, da ga boste pred mano lahko najprej preizkusili vi. :)
Iz izkušenj povem, da država lepo pomaga svojcem, ki se odločijo, da bodo za ostarelega starša skrbeli doma. Občine subvencionirajo pomoč na domu oz. obiske negovalk, ki se v našem primeru dvakrat na dan oglasijo pri mami in svojcem precej olajšajo vsakdan. Tudi patronažne sestre pridejo, ko jih potrebuješ. Zdravnik, patronažna sestra in negovalke so običajno lepo kooperativni. V skrbi torej nisi sam.
Kljub izzivom, ki jih prinaša vsakdan z ostarelim človekom, lahko rečem, da vedno Bog poskrbi, da se izide tako, kot je prav. Pridejo slabša in boljša obdobja, a pod črto lahko rečem, vredno je! Lepo je, da imamo mami doma. Veliko smo prejeli po njej, zdaj je čas, da kaj tudi vrnemo. Ni vedno lahko, a v sodelovanju je moč. Če stopimo skupaj, gremo lahko na dopust, odnosi v družinah »ta mladih« ne trpijo. V tem smo skupaj. Upamo, da smisel v tem, kar počnemo, vidijo tudi naši potomci. Vam povem: ga ni večjega nasmeha, pa čeprav brez proteze, kot so ga deležni vnuki, ki pridejo k mami na obisk, ji prinesejo posladek in topel objem.
