Marta Jerebič
Misija končana? Še zdaleč ne!
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
»Tako nasmejane te še nisem videl!« To mi je šef rekel dan po srečanju s papežem Frančiškom.
Priznam: ob misli, da mu moram v italijanščini v nekaj besedah predstaviti radio, sem že dva dni zelo slabo spala. Se bomo sploh uspeli rokovati z njim? Kdo bo lahko z njim govoril? Koliko sekund bomo imeli? Mi bo uspelo povedati vse zastavljeno? Kaj pa, če bo papež sam začel s potico in bo treba povsem drugače speljati predstavitev radia? Kaj pa, če ne bom razumela, kar bo povedal? Kaj, če ... kaj, če ...
Ko se je papež torej minulo sredo bližal naši sedmerici, se je pospešil srčni utrip, v nekem trenutku so se začele tresti tudi noge. Potem pa – kot bi vse okrog mene izginilo. V tistem trenutku sva bila samo še papež in jaz. Trema je izpuhtela. Besede so letele iz mene, sicer tudi nekoliko drugače, kot sem jih poprej ponavljala s plonkca. In kje drugje kot pri potici bi lahko šlo z zastavljene poti – v našem primeru v pristno nasmejanost do ušes. Globoko prepričana pa sem, da je Sveti Duh poskrbel, da se ob smejanju nisem zmedla in bi papež šel že naprej. Zadnji stavek s plonkca je namreč ostal še neizrečen. To je bila prošnja za blagoslov radia, naših družin in poslušalcev. In na presenečenje vseh je papež blagoslov izrekel v slovenščini. Šele pozneje, ko so drugi sodelavci povedali, da so se pokrižali, sem ugotovila, da se sama nisem mogla zato, ker je papež ves čas blagoslova držal svojo levo roko na moji desni. Ta slika bo romala v okvir tudi kot opomin, da moram ta blagoslov prenašati naprej.
Ko znova in znova premišljujem o tem blagoslovu, sem dojela tudi princip njegovega srečevanja z ljudmi. Vsakogar najprej pogleda v oči in mu prisluhne. Počaka, da drugi spregovori. Znova in znova pa me preseneča, da vedno premore ohranjati humor, kljub utrujenosti, ki se mu je videla tudi že v očeh, saj smo bili na vrsti za rokovanje med zadnjimi.
Zame, ki kot novinarka delovanje zadnjih treh papežev spremljam že 18 let, je bilo rokovanje s papežem, pogovor z njim in neposredni blagoslov, vrhunec mojega dela.
Misija končana? Še zdaleč ne!
Kot katoličanka in katoliška novinarka še bolj čutim dolžnost, da podpiram in molim za papeža - ki je po uradnem nazivu Kristusov namestnik na Zemlji. Če si katoličan, moraš slediti papežu. Ne moreš biti katoličan in kritizirati papeža. A žal se to dogaja tudi v katoliških medijih. Neka ameriška katoliška televizijska mreža je celo med prenosom papeževe maše kritizirala papeža. Takšne medije vodi ideologija, ne resnica.
Pred kratkim sem na hitro preletela neko televizijsko oddajo, ki je osnova za napade na papeža tudi pri nas. Dovolj mi je bilo nekaj sekund in eno samo ime, da sem stvar lahko postavila v kontekst. Ustanovitelj italijanskega časopisa La Reppublica, Eugenio Scalfari, je v začetku oktobra papežu Frančišku pripisal besede ’Jezus ni Božji Sin’. Ko slišim ime tega 95-letnega ateista mi zadostuje védenje, da je bil že večkrat na pogovoru pri papežu. Tudi če bi šlo za intervju, ga nikoli ne snema, vseeno pa po časopisu trosi papeževe citate po svojem spominu, ki jih je moral Vatikan tudi vedno zavrniti kot neresnične. Spomnimo se, marca lani je papežu pripisal citat ’pekel ne obstaja’.
Naj papež takega človeka postavi pred vrata? Ne, kot za mnoge podobne primere niso delali prejšnji papeži.
Sprašujem pa se, zakaj ljudje raje gledajo enourno oddajo, ki razpreda ob stavku, ki ni bil izrečen, kot da z nekaj kliki na internetu pridejo do resnice. Jih resnica ne zanima? Zakaj imajo čas na dolgo in široko kritizirati papeža po Facebooku in ob tem spraševati za pojasnila na to ali ono o papežu, ko pa sami z nekaj kliki lahko pridejo do pojasnila? Zakaj berejo in gledajo gradivo, ki je, milo rečeno, strupeno. Jih privlači antagonizem? Je nasprotovanje nečemu že v njihovi bíti?
Ko smo se slovenski katoliški novinarji pred kratkim zbrali na izobraževanju, nam je predavatelj svetoval, naj kritikam papeža ne namenjamo preveč pozornosti, saj jim s tem dajemo veljavo. Raje naj papeževo delovanje pojasnjujemo z vidika Evangelija in krščanske tradicije.
Naša misija torej še zdaleč ni končana. Dobili smo blagoslov, nov zagon za delo in nasmeh na obraz, za katerega upam, da bo držal tudi takrat, ko se bomo srečevali s takimi ali drugačnimi nasprotovanji. Papež nam je pri tem za velik zgled.
Aja, pa saj veste, kako je, ko nekdo ponudi prst, potem pa zagrabiš celo roko? No, apetiti po tem, da bi naredili intervju s papežem, so se samo še povečali ...
