Ljubljana, petek, 15. november 2019, 19:46

Ulica da ali ne?

Silvestra Sadar
Foto © Rok Mihevc

Ko se je 10. oktobra zgodil protest "Rešimo Slovenijo" na Prešernovem trgu v Ljubljani, sem se spomnila protestov v letih Janševe vlade. Kaj točno je prignalo množice predvsem na ulice Ljubljane in Maribora, da imajo na internetu, Wikipediji, kar samostojno stran z naslovom Protesti v Sloveniji v letih 2012 do 2014? Bi verjeli, če vam povem, da je bilo samo v novembru in decembru leta 2012 kar sedemnajst protestov. Pet vseslovenskih splošnih vstaj se je odvilo v samo petih mesecih. Do junija 2014 se je zvrstilo še 29 protestov in njihovih slavnih obletnic. Preteči naslovi Gotof je! Mariborska vstaja, Nesimo ga vun! Spečimo hobotnico! Pometimo jih vun! so polnili takratne medije.

Zapisano je tudi, da so se zborovanja pričela spontano, prek Facebooka, v Mariboru kot odziv na korupcijo župana Franca Kanglerja, povod zanje pa so bili načrtovani radarji v mestnem prometu. Si predstavljate? Spontano! Pa res kdo od nas verjame v spontanost tiskanih, raznolikih in velikih tranparentov ter številnih avtobusnih prevozov? Jaz ne morem. In še nekaj. 10 odstotkov prometnih nesreč v Mariboru povzročijo alkoholizirane osebe, ki so odgovorne za skoraj pol nesreč nesreč s smrtnim izidom. Namesto da bi vsaj starši Kanglerja »nesli notri«, ker je želel omejiti divjake na cestah Maribora, ki ogrožajo njih in njihove otroke, so ga »nesli vun.« Spontano, seveda.

Pa poglejmo, kaj vse počne aktualna vlada. Ukinja dodatek na delovno aktivnost za čisto vse prejemnike, tudi za tiste, ki so do njega res upravičeni; namesto, da bi ga vzeli tistim, ki ga zlorabljajo. Govorijo o previsoki socialni pomoči in tem, da se morajo njeni prejemniki zaposliti, saj delodajalci ne dobijo delovne sile. Nihče ne »štrajka«! Sploh pa ne množice ali sindikati.

Vlada pripravlja sporni zakon o medijih. Tudi novinarji ne štrajkajo. Napoveduje se nepremičninski davek. Leta 2013 je proti njegovi uveljavitvi potekal Protest Primorskih in Ljubljanskih puntarjev. Danes se ne punta noben Primorec, ne Ljubljančan.

Pod pretvezo podpore javnemu, uničujejo vse, kar je zasebno. Na njihovem tnalu je bilo najprej gospodarstvo, nadaljevali so s šolstvom. Odločitev Ustavnega sodišča ne spoštujejo s pretvezo, da področje rešujejo na drugačen način, pač tako, kot njim bolj diši. Na oblast so prišli s parolami, da je čas za drugačno politiko, a ponavljajo enake vzorce kadrovanja in vladanja, kot prejšnja omrežja. In ko že mislimo, da se slabše ne da, predsednik vlade odpotuje v Rusijo skupaj s človekom, ki mu je vladajoča politika pred leti spisala zakone, ki so mu omogočili odpis 23 milijonov evrov. Narod pa kljub žolčnim izlivom na družbenih omrežjih, še vedno ostaja doma, ne gre na ulice. Janković pač ni Kangler. To so poteze, ki bi zrušile vsako vlado, če ne bi bila prava. Tudi s pomočjo vseslovenskih vstaj.

Opozicije skoraj ne slišimo. V politični staji ji sicer namenjajo prostor, ampak takoj, ko napne prvo mišico, je opomnjena, naj ne pozabi, kje je njeno mesto. Mnogi strokovnjaki so že ocenili gospodarski načrt opozicijskih strank kot odličen. Kako se lahko zgodi, da ga nihče ne upošteva!!! Sumim, da predloge, ki jih stranke opozicije dajo v obravnavo, vladajoči preprosto zavrnejo, ker niso vladni.

Pri vrhu – pri tem ne mislim ne na predsednika vlade ne na predsednika republike – so se očitno odločili, da bodo z eno leto staro vlado Marjana Šarca umirili medijske, politične in protestniške konje. V preteklih tridesetih letih so jih sami pognali v galop vsakokrat, ko so to hoteli in samo za toliko časa, kot jim je ustrezalo. Državljani smo stavili na tega in onega konja, vrh pa si je mel roke, ker je vsakokrat vedel, kakšen bo izid.

Demokracija temelji na usklajevanju levega in desnega pola. Princip pozna narava, če pogledamo pljuča. Pozna ga fizika, poglejmo »balanco« na kolesu. Sama sem konzervativna po politični usmeritvi, pa mi je popolnoma jasno, da je za vse, tudi zame, dobro, da so na sceni tudi liberalno usmerjeni sodržavljani in politiki. Ko želi sedanja opozicija dvigniti glavo in sodelovati v družbenem diskurzu, se vedno v medijih pojavi nekdo, ki pove, naj se že nehamo deliti na naše in vaše, na desne in leve. In vrh karavano požene dalje.

Volilni izid v demokraciji pa se pod črto vedno tiče vsaj dveh strank. Če ju ni, imamo eno samo, kot smo jo imeli nekoč, kot jo imajo danes Kitajska, Venezuela, Severna Koreja ... Pa če bomo na volitve prišli samo dva ali trije volivci, bomo imeli volilni izid. Bo, kakršen pač bo, pa če nam je delitev na desne in leve všeč, ali ne.

Pri vrhu že kreirajo, na katere konje bomo stavili in na katere ne, in tudi koga se moramo bati, še posebej tistega, ki ga je odnesel veliki pok …

Torej, ulica da ali ne? Ne podcenjujmo tistih pri vrhu! Morda se tudi zdaj, za časa lastne vlade, sprožijo vstaje in štrajki ... Kdaj? Ko bodo hoteli! Zakaj? Da jim ne bo kdo očital! Do kdaj? Dokler bodo hoteli. Pa izid? Zmaga, seveda, ampak samo, če bodo to hoteli. Sicer bo tudi poraz zmaga.

Ne spreglejte: