Ljubljana, petek, 15. november 2019, 19:45

Poti in stranpoti do sreče

dr. Hubert Požarnik
Foto © Tanja Dominko

Nedavno tega smo lahko prebrali v prilogi časopisa Delo (Svet kapitala, 27.9.2019), da so po poročilih Združenih narodov o stopnji sreče ljudi v posameznih državah po svetu državljani ZDA šele na 51. mestu, Slovenci pa bolj na repu evropskih držav. Ogromno število tablet proti depresiji, tesnobi, notranjemu nemiru in brezvoljnosti, zaužitih pri nas v letu dni, količina popitega alkohola, masovno zatekanje k drugim blažilom in pomagalom, s katerimi se skušajo ljudje držati nad vodo, da o velikem številu samomorov in samomorilnih poskusov sploh ne govorimo, povedo svoje.

Ljudje so se od pamtiveka spraševali, kako živeti, da bi bili srečni. In do česa so prišli? Poglejmo, kaj so menili o tem trije veliki antični starogrški in rimski filozofi Platon, Aristotel in Epikur.

Platon je menil, da vodi do sreče življenje v skladu z lepim in dobrim pa tudi, da je bolj srečen, kdor ne živi le zase; Aristotel je učil, da za srečo ni potrebno imeti veliko premoženje in bleščeče zdravje, važnejše je, da človek neguje svoj značaj in krepostno živi;  

Epikur, ki je živel tristo let pr. Kr., pa je dal tistim, ki iščejo srečo, med drugim naslednje napotke:

Na svojo usodo lahko vplivamo, vendar ni vse v naših rokah. Zato sta pomembna dva pogoja za srečo: da človek ne goji pretiranih pričakovanj oziroma da ne zahteva od življenja preveč in da ne obupa, če tistega, kar želi, ne dobi ali ne doseže.

Zadovoljevanje človekovih nagonov je važen vir sreče. Vendar so naši nagoni različni: nekateri so naravni, drugi nenaravni, eni so nujni za življenje, drugi ne; zadovoljevanje nekaterih nam prinese srečo, zadovoljevanje drugih le telesne užitke. Tisti, ki to ve in pravilno odbira nagone, katerim bo stregel, ne blodi okoli poln nemira in nezadovoljstva.

Pomemben pogoj za srečo sta skromnost in preprostost. Ne zato, ker se moramo vedno in povsod zadovoljiti z malim, ampak zato, da znamo biti srečni tudi, če nimamo veliko.

Človek more biti srečen le, če živi razumno, pošteno in če skrbi za zdravje svoje duše. Bogovi so namreč krepostni, zaradi česar nagrajujejo s srečo tiste, ki so jim podobni po značaju.

Tudi v Svetem pismu najdemo številne misli o sreči in o tem, kako jo dosežemo. Tako beremo med drugim, da čaka sreča zlasti tiste, ki so na tem svetu čistega srca. Zgodnje krščanstvo je prevzelo za svoje mnoge antične nazore o človekovi sreči, jih podzidalo in nekatere dodalo. Tako na primer je sveti Avguštin učil, da je iskati Boga, najti Boga, ga ljubiti in živeti tako, kot želi, da živimo, vir največje sreče na tej zemlji. Tomaž Akvinski, dominikanec, pa je v 13. stoletju posebej genialno povezal nazore antičnih filozofov, Svetega pisma in drugih krščanskih mislecev v trden krščanski nazor in sicer, da so glavni viri sreče vera, upanje in ljubezen.

Evropska misel je tja do začetka modernega veka enačila srečno življenje tudi z dobrim in smiselnim. In kaj je veljalo za dobro življenje? »Dobro« se je kazalo v prvi vrsti v tem, koliko kaj zmore tistega, za kar je bilo narejeno: dober nož je potemtakem tisti, ki dobro reže, in dobra ura tista, ki natančno meri čas. In to je veljalo tudi za človekovo življenje; za dobro življenje je veljalo tisto, ki poteka tako, kot si Bog, ki je ustvaril človeka, želi, da poteka. Podobno so razmišljali svoj čas ljudje tudi v zvezi s smislom življenja. Zato se niso toliko spraševali, »kakšen smisel – in če sploh – ima to ali ono«, pač pa, kakšen namen je imel Bog, ko je nekaj ustvaril, poslal ali dopustil. In ker so globoko verjeli, da obstoja v vsem nek globlji smisel, so skušali v skladu z njim tudi živeti.

Pozneje, vse do današnjih dni, so površni intelektualizem, plitvi racionalizem, nebrzdani individualizem, bolestna ljubezen do vsega mehanskega, naivna vera, da sreča sorazmerno narašča z dohodkom, premoženjem in položajem človeka v družbi, relativiranje nekdanjih vrednot, redukcija napredka na napredek znanosti in tehnike in drugi simptomi moderne zaslepljenosti uma vodili postopoma do tega, da danes skoraj nikjer ne najdemo vladnega urada ali univerzitetne katedre, ki bi se ukvarjali s srečo. V opravičilo slišimo navadno, da je sreča stvar osebnega okusa, zaradi česar naj človek sam odloča, kaj ga osrečuje. Nobena skrivnost ni, da zagovarjajo ta pogled posebno vneto tisti, ki vidijo cilj življenja v tem, da ležemo v grob čim bolj premožni in debeli in da pred tem množimo grobe čutne užitke.

Občasno resda slišimo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Vendar nam zatrjujejo, da čaka ljudi že v kratkem brezmejna sreča: računalniki bodo mislili namesto nas – in to hitreje in bolj pametno; roboti bodo delali namesto nas, skrbeli na nas, nam pomagali in nas kratkočasili, elektronsko vodena vozila nas bodo hitro in varno prevažala, kamor bomo hoteli, in nam tako prihranila hojo, genski inženiring nam bo zagotavljal dolgo in zdravo življenje in še mnogo tega. Resnica je, da sreče po tej poti ljudje, tudi naši zanamci, ne bodo dočakali. Naš imenitni teolog in psiholog dr. Anton Trstenjak je o sreči zapisal: »V življenju ne gre za to, koliko dobrin smo si privoščili, ampak kakšne. Podobno, kot ni odločilno, koliko imamo ali pomenimo pred ljudmi, ampak pred nevidnim ocenjevalcem življenja. Sreča je hoja za smislom življenja.« Angleški pesnik Percy Shelley pa je dejal: »Človek lahko postane hitro srečen – in sicer s tem, da postane človek.«

 

Ne spreglejte: