Ljubljana, petek, 15. november 2019, 19:45

Razpad države

dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Počasi bom začel verjeti, da so imeli prav tisti, ki so ob razpadu Jugoslavije govorili o »kleinstateraju«, kar pomeni o malih državicah in vprašanju smiselnosti njihovega nastanka, delovanja in preživetja. Seveda še vedno mislim, da je prav da imamo svojo državo, a tako kot delamo z njo, je to voda na mlin tistim, ki so mislili in še vedno mislijo, da so male države nesmiselne in ovira v globalnem svetu. Gotovo ni glavni razlog za ta dvom v ekonomskem preživetju. Glavni razlog je v načinu vodenja, v pravilih upravljanja z državo.

V vseh aferah zadnjih tednov se kaže prav to. Državni podsistemi ne delujejo dovolj profesionalno in avtonomno. Počilo je na Ustavnem sodišču, na vrhu institucije, ki varuje pravno državo. Za enkrat še ne vemo vsega, kaj se je dogajalo. Vemo pa nekaj, da je celotna veja oblasti, ki bi morala skrbeti za pravno državo, problematična. To je dokazala v več primerih, začenši s Patrio, Kanglerjem, Novičem in Radonjićevo izpovedjo, kaj se dogaja na sodiščih. K temu lahko dodamo še primer Zobec in Jaklič, ki samo potrjujeta to, kar se ve: sodne instance ne delujejo v skladu z najvišjimi pravnimi standardi zahodnega demokratičnega, na človekovih pravicah, utemeljenega sistema. Ko pa kdo od kolegov prelomi cehovsko zvestobo, ga obdeluje notranja etična instanca, ki si je sama napisala pravila. Kaj si misli o slovenskem pravosodju, je že večkrat povedal dr. Boštjan M. Zupančič, ki si je doma in v Evropi nabral dovolj izkušen, da ve o čem govori. Na vse to opozarja dr. Trstenjakova, ki tudi gleda slovenski pravosodni sistem iz evropske perspektive.

Mali človek, ki nima pojma o pravnih zadevah, tako samo lahko nemo gleda v pravosodne mline in čaka, kdaj ga bodo zmleli. Med tem ko posebni izvoljenci, kot je Jankovič, Zidar in še kdo, vejo da jih bodo njihovi botri ščitili do konca.

In zakaj je temu tako? Iz preprostega in enostavnega razloga. Bivši totalitarni komunistični sistem je pravosodje podredil svoji ideologiji. Kronski dokaz za to je najnovejša izjava partizana Frantarja, da so komunistična sodišča sodila po zakonodaji kraljevine Jugoslavije. Komunisti, ki so z revolucijo rušili kraljevino Jugoslavijo, se sklicujejo na pravni red te iste države. Ne samo, da je to v nasprotju s komunistično doktrino, ampak je skrajno pokvarjeno, da se nekdo sklicuje na pravni red države, ki jo je z vsemi sredstvi rušil. To pa počne za to, ker bi rad sebe opral pred sedanjostjo, češ, delali smo v skladu z zakonodajo. Niti eno truplo, najdeno kjerkoli v slovenski zemlji izven pokopališč, ni končalo tam v skladu s katerokoli zakonodajo, ampak kot žrtev brezpravne totalitarne prakse boljševizma, najhujše sorte. In temu Frantarju, enemu še redkih živečih boljševikov, slovenska kinematografija posveča enega od svojih redkih filmov.

Raven kulturnikov in raven slovenskega pravosodnega sistema se torej na tej točki srečujeta tam, kjer se nikoli nista razšla, pri vprašanju obsodbe komunističnega sistema. Slovenska kultura danes promovira ustvarjalce, ki so nekritični do bivšega sistema in zamolčuje ali popolnoma potiska na obrobje nekdanje in sedanje oporečnike. Slovensko pravosodje pa se z muko otepa stare komunistične prakse, ki je sodno vejo oblasti podrejala svojim političnim interesom, a pri tem posameznike, ki to razkrivajo in temu nasprotujejo, javno predstavlja kot nelojalne in nespoštljive do institucije, ki ji pripadajo.

Cehovska, ali če hočete partijska pripadnost, je nad resnico in pravico. In v tem je problem slovenskih državnih ali drugih institucij. Ljudje nimajo kulture, ki bi jih zavezovala profesionalnim standardom, ampak kulturo hlapčevanja tistim v sistemu, ki so jih pripeljali na določen položaj, oziroma jih z določene pozicije moči kontrolirajo. Primer Sove je tipično tak primer. Ker gre za državno tajno službo, je toliko bolj problematično, če ta služba ne deluje v duhu vsesplošnega državnega interesa, ampak v duhu interesov posameznih skupin ali posameznikov, ki so trenutno na oblasti. V vseh takšnih in podobnih primerih se kaže, kako se nadaljuje stara komunistična praksa, ki je državo in njene podsisteme, zgolj uporabljala za svojo politično kliko.

Vse to pa se nam dogaja zgolj iz enega razloga, ker starega sistema nismo obsodili in z njim prekinili. Slovensko državo in nas državljane se na vseh ravneh izčrpava prav za to, ker se vsepovsod bije bitka med restavracijo starega in uveljavitvijo novega pravnega koncepta države. Pri tem svojo usodno vlogo igrajo mediji, ki jih ne zanimajo temeljna konceptualna vprašanja pravne države, ampak površinski konflikti in »twit« sporočila, ki so na žalost večkrat vzrok nesporazuma kot argumentiranega reševanja družbenih problemov.

Poglejmo medijsko sceno po tem, ko se je odprlo vprašanje Sove in zaposljevanja na njej, po dvomljivih poteh. V naslednjih urah in dneh smo lahko prebrali ali poslušali, kdo vse je zaposlil svoje sorodnike v političnih strankah, ki jim pripada, ali v Bruslju ali v državni upravi. Če smo že pri odkrivanju t.i. nepotizma, torej posredovanju in nameščanju sorodnikov na visoke položaje, po tem je potrebno potegniti iz predala rodovnike komunističnih veljakov in njihovih potomcev. Da se je pri enem od njih, Kardeljevem vnuku zataknilo, ni kriv ne Tonin ne Janša. Ko pa je zapela nadzornica Uradnega lista, ki ni desničarka, so mediji pohiteli z navajanji, kje vse so zaposlili svoje sorodnike desničarji. No, nazadnje smo zvedeli, da ima gospa Novakova snaho na Sovi. Ja odlično, dajmo razkrit vse sorodstvene vezi po vseh državnih uradih in drugih državnih institucijah, vse do Kardelja in Mačka nazaj, da bomo dobili celotno sliko komunističnega nepotizma.

Vprašam se, ali mediji res mislijo, da smo Slovenci tako bebavi, da ne vemo razlikovati med tem, ali je nekdo na Sovi dobil službo po zaslugi visokega političnega predstavnika, ali pa je tam po spletu normalnih življenjskih okoliščin, med drugim tudi snaha ali zet politika. Verjetno Novakova ni svoje snahe spravila v Sovo s položaja opozicijske političarke. Na mesto, da bi se mediji ukvarjali s pravno državo in potencialno zlorabo oblasti, narodu natrosijo vse možne sorodstvene povezave opozicijskih politikov, da bi s tem utrdili tezo, saj so vsi isti.

Pri vsem tem se tudi pokaže problematičnost majhne države in majhnega števila prebivalcev. Prej ali slej smo si vsi v sorodu. A če so postopki za službe pravno definirani in za vse enaki, je čisto vseeno, kdo je in kdo ni s kom v sorodu. Po medijski logiki zadnjih dni bi morali ožji sorodniki politikov biti brezposelni. Torej deležni socialnih transferjev države. To bi šele bila zloraba državnega sistema.

Kako pomembno in usodno je sorodstvo, kaže tudi primer Jankovičevega družinskega klana. V njegovem primeru pa gre za prepletanje njegovega družinskega klana, s komunističnim klanom v Sloveniji, na čelu katerega je Milan Kučan. Prikličimo si v spomin zapis iz Roterjevih Padlih mask. To je bil čas pred volitvami leta 2004, ko je Kučanov Forum 21 polagal upanje, da se bosta zbližala Ropov LDS in Pahorjev SD, za zmago na volitvah. A volilni izid je bil za Roterja in Kučana razočaranje, ker je zmagal Janša in sestavil vlado. To je bil razlog, da se je Roter ponovno aktivno vključil v strategijo za izbiro ljubljanskega župana. Začetki Jankovičeve politične kariere so tako opisani: V gostilni Brunskole na Hrastu pri Jugorju so se zbrali Kučan, Toš, Jankovič in Roter. »Dogovorili so se za listo Zorana Jankoviča, ki kot skupina volivcev predlaga tudi kandidata, in po tehtanju o trenutku nastopa odločili, da to storijo takoj, in ne še le konec avgusta, kot je to predlagal Kučan. Niso dvomili o Jankovičevem osebnem uspehu niti glede na glavnega protikandidata desnice dr. Franceta Arharja, ki je znova poskusil vstopiti v politiko ob enotni, a po Njegovem (Roterjevam p.a.) mnenju slabo premišljeni odločitvi desnih strankarskih analitikov, posebej Janše.

Golobič je veliko pomagal Jankoviču pri sestavi njegove liste kandidatov za mestni svet. Pri tem so mu ustrezali razsulo v LDS, popolnoma hroma politika predsednice mestne stranke SD dr. Metke Tekavčič in nazadnjaških desnih strank. Pričakovali so izvolitev Jankoviča v prvem krogu (22. oktobra 2006), a ne s tako visoko podporo: 62,99%« (s.656). Kot vemo, je Kučan za naslednje državnozborske volitve na magistrat pripeljal četico podpornikov za kandidaturo Jankoviča kot bodočega premiera.

Glede na Roterjevo prostodušno zapisano zgodbo o tem, kako je komunistično-udbovsko podzemlje v demokratični državi izbralo ljubljanskega župana, bi morali zvoniti vsi demokratični alarmi. A zgodilo se ni nič. Razen neke podrobnosti, da so Jankovičevi družini odpisali desetine milijonov dolga. Jankovič je absolutni despot Ljubljane in medijska mašinerija, ki ga je postavila na oblast, po odločitvi velikih treh, bi ga lahko odstavila v enem tednu, če bi ga hotela. Vendar tega ne bo storila, za razliko od Kanglerja, ki ga pač ni nastavila ta ista sveta udbovska trojka. Mediji, kot samooklicani čuvaji demokracije, nikoli in nikdar v pravi demokratični državi ne bi smeli dopustiti, da kdorkoli izven političnih strank in njihovega javnega delovanja, postavlja kogarkoli na katerikoli politični položaj.

Če je Šarec posredoval za zaposlitev svoje znanke, prijateljice ali karkoli je že bila, je to nedopustno, a bistveno manj problematično kot to, kar so počeli Kučan in druščina. Logika je seveda podobna, a politične posledice za državo so pomembno različne. Izvirni greh vsega, kar gledamo in spremljamo zadnje tedne in dni, ni Šarec, ampak njegovi režiserji. Ne samo, da bi moral spokati Zoki, morala bi spokati globoka država s Kučanom na čelu. Stara partijska trojka v gostilni odloča o pomembnih političnih kandidatih. V ozadju so Toševe raziskave volilnega telesa in FDV-jevska politična indoktrinacija novinarskega kadra. Vse volitve so fasada demokracije in pokrivanje gostilniških odločitev. Narod se definira kot budale, ki sledijo v naprej pripravljenim medijsko izpostavljenim osebam. Jankoviča so naredili za uspešnega direktorja Merkatorja, Cerarja za uspešnega etika in pravnika, Šarca za uspešnega župana s popularnostjo komika. Toš točno ve, na kateri trnek prime pomemben del volilnega telesa, temu vedno sledi ustrezna ponudba. Medijske hiše pa temu slepo sledijo, ker so tako naučene in ker jim tako ukažejo.

Slovenska demokracija je ena velika prevara. Če ji kdo stopi na prste, to so kvečjemu posamezniki, bodo mediji naredili vse, da takega nergača javnomnenjsko uničijo. Zahvaljujoč tem posameznikom lahko govorimo o tem, da državo še imamo, čeprav ni samo ugrabljena, ampak je vedno bolj razsuta. Vladajo ji znane in neznane skrivne trojke, torej prostozidarske lože. Nekatere poznamo, drugih ne. Nekateri so tako samozavestni, da lahko delujejo mimo demokratičnih institucij, ker vedo, da so medijsko sto procentno pokriti. Drugi delujejo prikrito, ker imajo tako več miru pred nergači v razsuli demokraciji. Kdo nam torej vlada? Moti se Šarec in motijo se tisti, ki mislijo, da vlada on.

Ne spreglejte: