Ljubljana, nedelja, 15. december 2019, 01:31

Nič nas ne sme presenetiti

0:00
0:00
dr. Ivan Štuhec
Foto © osebni arhiv

Čas po dopustih in začetek novega šolskega leta je navrgel veliko družbenih tem, ki bi jih bilo vredno komentirati. Če začnemo pri političnem vrhu v državi, je prav, da pozdravimo in izpostavimo poimenovanje ene od dvoran v predsedniški palači po pokojnem Ivanu Omanu. Da predsednik Pahor sistematično poimenuje predsedniške prostore po zaslužnih za slovensko državo, je simbolično znamenje, ki postavlja jasen mejnik v naši novejši zgodovini, s katerim je določen čas nastanka te države. To ni ne OF, ne povojna komunistična Titova Jugoslavija, ne komunistična vlada v Ajdovščini.

Vsem v vrhu politike to ni jasno, še posebej ne tistim, ki bi ta čas radi premaknili v revolucionarno obdobje nasilnega prevzemanja oblasti, med in po drugi svetovni vojni. Med te, na žalost, lahko prištejemo tudi predsednika vlade, ki je na stoti obletnici priključitve Prekmurja govoril tudi o tem, kako v komunizmu ni bilo vse narobe. Na praznovanju priključitve Primorske pa je udrihal po Mussoliniju in Hitlerju, nič pa po Leninu, Stalinu, Titu in še kom. To bi tudi težko počel nekaj dni pred svojim obiskom Moskve, kjer je za skledo leče, na simbolni ravni, postavljal slovensko odločitev za EU in NATO pod vprašaj. Če je bil pogumen na primorskem, ko je udrihal po davno mrtvih diktatorjih, je servilno izkazal svoj poklon Putinovi oligarhiji, ki pred volitvami zapira opozicijske politike, da o Krimu in Ukrajini ne govorimo.

Namesto, da bi se slovenska zunanja politika potrudila in tudi izkoristila, na primeren način seveda, položaj prve dame v Washingtonu, se kar naprej udinajmo Putinu. S tem pa tudi svojim evropskim zaveznikom kažemo, kako globoko smo še v komunistični miselnosti. Da Tramp ni noben svetnik, je jasno, a v tem mandatu ni sprožil nobene vojne, za razliko od Putina in tudi svojih demokratskih nasprotnikov ne zapira pred volitvami. In če uporabimo rek »gliha skup štriha«, smo s tem povedali vse o slovenski zunanji politiki v zadnjih letih, od kar nam direktno ali indirektno vladajo Meščevi levičarji, ki sistematično uvajajo venezuelsko zakonodajo, pod krinko socialne politike, pod Šarčevo vlado.

Od svojega tajnika Kralja okuženi predsednik vlade, je že popustil, ko je ministrica Bratuškova udrihala s pestjo po mizi, da ne bo dovolila korupcije v svojih projektih, za to si je dovolila spreminjati pravila igre med postopkom, ki je že bil v teku. Prav tako bo mirno gledal šolskega ministra, ki sklicuje komisijo vesoljne Slovenije, da bo »strokovno« rešila njegovo nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča. Ta film smo gledali v samoupravnem socializmu, ko smo vsi o vsem odločali, tako kot je ukazala partija.

A zdaj gre za druge cilje, ki se skrivajo pod krinko državnega interesa pri sprejemanju proračuna. Ti cilji so predvsem v delitvi proračunske pogače med interesnimi skupinami koalicijskih strank. Dve stvari zlepljata sedanjo koalicijo, sovraštvo do Janše in apetit po denarju. Ne eno, ne drugo, nima nobene zveze z interesi države in državljanov. Šarec je, v tej situaciji, eksekutor in talec hkrati. Ob prvi obletnici vladanja kujejo mediji njegove retorične sposobnosti v nebo, kot da je to ključna kvaliteta predsednika vlade. In to, da dobro pozna slovensko dušo in ji za to govori, kar rada sliši. Prvič ne pozna vseh slovenskih duš, drugič pa očitno nagovarja tiste, ki ga podzavestno še vedno vidijo in slišijo v vlogi Serpentinška. Saj je vendar v tisti vlogi karikiral del slovenske miselnosti. To da je iz humoristične retorike prenesel svoje poznavanje »slovenske duše« v politično retoriko, je za kakšnega profesorja ljubljanske Univerze, občudovanja vredno. V filmski nadaljevanki o vzponu nacizma je bilo med drugim rečeno, da ko je Hitler spoznal svoje retorične sposobnosti, je dobil ustrezno samozavest za pohod na oblast. In če je retorika za kakšnega profesorja ali medijskega »strokovnjaka« dovolj trden argument za pozitivno oceno katerega koli politika, vemo kam nas to pelje.

Tako kot lahko vesoljna Slovenija spremlja sago o Jankovičih, ki tako verjamejo v slovensko pravosodje in pravno državo, da jim je ta vera odpisala 29 milijonov dolgov. In s temi milijoni na plečih je Jankovič v Moskvi podpisoval nove dogovore za mafijski biznis. Šarec pa je to gledal in držal kuliso, v tem primeru slovenske vlade. Kdo so že bili tisti, ki so držali kulise Jankoviču za kandidaturo župana?

A pustimo slovensko politično intelektualno zmedo ali celo pokvarjenost.

Smo na začetku pastoralnega leta in včeraj smo obhajali dvajsetletnico razglasitve Slomška za blaženega, s strani Janeza Pavla II. Zdi se, da je od obeh papeževih obiskov v slovenski kulturi še najbolj uresničena Kučanova parola o več resnicah, ki jih je takratni predsednik položil papežu na srce, ko je odhajal iz Slovenije. Tem več resnicam danes rečemo, multikulturnost in multireligioznost ali z drugimi besedami to pomeni, vsak naj ima in moli svojega boga. V tem kulturnem ozračju je sodobna Evropa.

Prejšnji teden je imela nemška dobrodelna organizacija Renovabis, svoj letni kongres v Münchnu. Osrednja tema je bila »Cerkev v velikih mestih«, oziroma izzivi za pastoralo in evangelizacijo, tako na vzhodu kot zahodu. Sociološke analize, ki smo jih poslušali nam niso kaj novega in posebnega povedale. Celotno sporočilo kongresa bi se dalo najbolje izraziti skozi misel berlinskega nadškofa Kocha, ki je dejal: »vse kar je danes na svetu možno, je realnost v Berlinu«. Lahko bi tudi rekli, vse kar je danes na globalni ravni človeška realnost, je realnost tudi na lokalni ravni. In če pokličemo na pomoč znamenito frazo iz časa jugoslovanske teritorialne obrambe, bi lahko rekli: »nič nas ne sme presenetiti«. Vstop v novo pastoralno, katehetsko in šolsko leto lahko začnemo s tem izhodiščem.

Nadškof Koch je postregel tudi s podatkom, da je večina ljudi v Berlinu nekrščenih, kristjanov je 25%, od tega 10% katoličanov in 15% evangeličanov. In kako v takem okolju oznanjati evangelij? O resignaciji in razočaranju ni govoril. Izpostavil je tiste kraje izkustva, ki dajejo možnost in priložnost za evangelizacijo: 28 cerkvenih šol in da je študij teologije prvič v zgodovini dobil svoje mesto na Humboldski univerzi. Za tem je izpostavil poroke in pogrebe kot posebne priložnosti za pričevanje in božični molitveni dogodek na stadionu, ki ni bil organiziral s strani cerkva, so pa bile povabljene, da so lahko prispevale svoj oznanjevalno-pričevalni delež. Na koncu je samo podčrtal, da mora Cerkev biti vedno misijonarska in da je končno vera vedno sad milosti. Predvsem pa je prepričal s svojo vedrino in optimizmom, kot pastir v mestu, kjer je vse realnost, kar je na tem svetu možno.

Po določenih socioloških kriterijih bi naj o velikih mestih govorili v primeru, ko ima mesto več kot 100 tisoč prebivalcev. To pomeni, da imamo v Sloveniji samo dve veliki mesti, Ljubljano in Maribor. Čeprav tudi druga naša večja mesta delujejo bolj ali manj po zakonitostih večjih urbanih središč. Prvo in najbolj temeljno pravilo, ki bi ga pastorala v velikih mestih morala upoštevati je načelo personalnega principa delovanja. To pomeni, da ima t.i. kategorialna pastorala, ki se posveča specifični populaciji, prednost pred teritorialno ali župnijsko pastoralo. Na primeru Münchna smo to konkretno doživeli z obiskom cerkve Sv. Mihaela, ki jo vodijo jezuiti. Na znameniti münchenski peš coni, ki se razteza južno in severno od Marienplatza, je na vsakih sto metrov kakšna cerkev. Mimo teh cerkva se dnevno sprehodi več sto tisoč oseb. Vsaka od cerkva je razvila svojo določeno posebnost, da ljudje vejo, kaj tam lahko dobijo. Recimo pri jezuitih dobre spovedi in pogovore ter dobro pripravljene nedeljske pridige ter kulturne dogodke.

Ob tem si velja zastaviti vprašanje, koliko cerkva imamo mi v naših mestnih jedrih in kaj ponujajo? Kako vstopajo na peš cono in tam nagovarjajo mimoidoče, da ti lahko ugotovijo, kaj jim posamezno svetišče in njegovi upravljalci ponujajo. Sodobni, k individualizmu naravnani človek išče Boga, izbira ponudbo po lastnem okusu, predvsem pa si ne dovoli, da mu bo katerakoli institucija in avtoriteta določala, po kateri poti naj hodi. S tem pa trčimo tako na model tradicionalne župnije in na model tradicionalne vloge duhovnika. Tradicionalna župnija in tradicionalni duhovnik sta določala in ukazovala. Moderna župnija in moderni duhovnik pa ponuja in vabi. V prvem primeru pastoralni delavci ugotavljajo padec in odpad vernikov, v drugem primeru pa odzivnost in rast. V prvem primeru je tisoč razlogov za razočaranja, v drugem pa veselje nad vsakim, ki pride in išče. V prvem primeru je potrebno cerkveno statistiko vsaj toliko popraviti, da na listi ne bo župnija zadnja, v drugem primeru pa statistika sploh ni pomembna in se z njo ne obremenjuje. V prvem primeru se vztraja pri ljudskih pobožnostih, ki so nastale v ruralnemu svetu, v drugem primeru pa je potrebno biti inovativen in delovati s fantazijo.

In ne nazadnje, si je potrebno odgovoriti na vprašanje, zakaj je prav katoliška Cerkev in to prav posebej ona, bila sposobna sebe vključiti v romansko, gotsko, renesančno in baročno kulturo in zakaj ima tako velike težave z vključitvijo v moderno kulturo. Jezik, ne samo govorni, tudi simbolni, umetniški, je danes drugačen, kot je bil v stoletni slovenski baročni tradiciji. Modernost v sebi nosi zahtevo po pristnosti in enostavnosti, seveda tudi po pretirani individualizaciji in pomanjkanju čuta za skupno, občestveno. Zakaj torej ne bi bilo vstopno mesto modernosti velika možnost in priložnost za evangelizacijo, ki posameznika po poti pristnosti in enostavnosti pripelje v skupnost. Je to ne evangeljsko, je to proti katoliško in necerkveno. Ne, to je znamenje časa, ki ga je potrebno vzeti z vso resnostjo in optimizmom. Kako je rekel Koch: »vse kar je danes na svetu možno, je realnost v Berlinu«. Torej nas tako pastoralno kot politično gledano, nič ne sme presenetiti!

Berlinska realnost je tudi naša v Sloveniji, v kateri imamo dva posebna problema. Po eni strani ima etablirana slovenska kultura bolj ali manj odklonilen odnos do vsega, kar je katoliško in na drugi strani ima katolištvo predsodke in zadržke do moderne kulture. Posledica je za obe strani slaba. Nastajata dva pola getoizacije, ki govorita tako različne jezike, da se med sabo ne razumeta in za to tudi ne vstopata v dialog. Vse skupaj pa je pri nas še dodatno obremenjeno s polpreteklo zgodovino in politično zmedo, o kateri smo danes nekaj pokomentirali na začetku.

Pred dvajsetimi leti je v mariborski stolnici Janez Pavel II. o odnosu med sodobno kulturo in evangelijem med drugim dejal: »Sedanje ozračje tesnobe in nezaupanja v smisel življenja ter očitna zbeganost evropske kulture nam narekuje, da si ustvarimo nov pogled na razmerje med krščanstvom in kulturo, med vero in razumom. Obnovljeni dialog med kulturo in krščanstvom bo koristil obema, predvsem pa človeku, željnemu bolj pristnega in bolj polnega življenja.«

Ne spreglejte: